Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
7°C
JUTRI
17°C
1°C
Oceni objavo

CVETNA NEDELJA TOKRAT DOMA

Papež Frančišek: Ljubimo brez »če« in brez »ampak«, kot je to storil Jezus za nas. 

 

Prvič po ranih otroških letih preživljam cvetno nedeljo doma. V domu, ki sva ga ustvarila z ženo Marto. Še pred dobrim mesecem nekaj nezamisljivega, a, danes, zaradi covid 19, resničnega, zelo vznemirjujočega in zaskrbljujočega. Veliki teden zaradi pandemije doma? Če bi komu še pred nedavnim rekel, da bo tako, bi me imel za neprisebnega. In vendar je res. Koronavirus, ki je »ušel« iz Kitajske po svetu, je to povzročil. Strah pred okužbo z njim, obolenjem in možnostjo smrti zaradi njega. Tako velika nevarnost, da sta naše državno vodstvo in zdravstvo bila plat zvona, nas zaprla v hišno karanteno, iz katere smemo le po najnujnejše v varni razdalji, z zaščitno masko, tudi doma narejeno, in rokavicami na rokah. Nazadnje sta nam »zapovedala«, da ne smemo prekoračiti meja svojih občin brez utemeljenega razloga. 

 

Prodajalka v trgovini TUŠ v Mostah me pri vhodu opozori, naj si nadenem rokavice; masko sem si nataknil že doma. Ni mi treba dvakrat reči, saj to vedno naredim. Slišim, kako jo starejša ženica prosi, naj ji pomaga nadeti rokavice. Res jih ni lahko, še mlajšemu ne, kaj šele človeku, staremu blizu 80 let. Vodstvo trgovine budno pazi, da nas je v trgovini le nekaj, da vstopamo zaporedoma. Kupim, kar je najnujnejše, mi je žena Marta napisala na listek. Za kakšno stvar, za katero ne vem točno, kje je na policah, vprašam prodajalko ali prodajalca. Ustrežejo mi. So zelo prijazni in obzirni. Ker sem šel v trgovino že ob osmi uri, sem hitro opravil. Pred blagajno sem bil celo sam. Grem še po jajčka in meso, tako da smo preskrbljeni za veliko noč. Čisto drugačno, kot je bila nekdaj doma, v našem kmečkem domu, a ne bom tarnal nad tem. Rajši se zahvaljujem Bogu za lepo vreme, da smo lahko opravili najnujnejša dela v vrtu, razžagali in razsekali, kar ne bomo več potrebovali, je že dotrajano, pobrali kamenje po travi, zalili solato, peteršilj in drugo, kar je potrebno za samooskrbo, nas k temu vabi Kmetijski inštitut Slovenije. Da je čas, da se bolj posvetimo vrtovom, kajti kar bomo na njih pridelali, lahko v času epidemije pripomore k zdravju in obrambi našega organizma pred virusom. Dobro se še spominjam, kako nas je agronom Tone Jagodic člane Glavarjevega kluba že pred leti opozoril, da bo lahko kdaj primanjkovalo hrane. Slovenski državni in prehranski vrh zatrjuje, da je je dovolj, a kmečka modrost, pa tudi izkušnja pisatelja Zorka Simčiča, ki je  doživel in preživel »slovenski povojni eksodus«, nam prišepetavata: Poskrbi zase! To mi je pred kratkim svetoval tudi predsednik dobrodelne organizacije: Zavaruj najprej sebe, da ne boš okužil drugih. Če boš zbolel, ne boš mogel pomagati drugim, jih boš le ogrožal, najprej pa sebe.

 

Stara modrost pravi: Pomagaj si sam, in Bog ti pomore. Če ne moreš, pa prosi drugega. Nikakor ne čakaj, da bodo drugi kaj naredili namesto tebe, ti pa boš jadikoval, kako nesrečen si, te nobeden ne mara, ti ne pomaga. Še celo papež Frančišek je pred dnevi pri jutranji maši opozoril na to.

 

Dolžni pa smo pomagati tistim, ki si v teh dneh resnično ne morejo sami. Če bi imeli dom ostarelih v naši občini, bi bila sedaj priložnost in preizkušnja za to. Tako pa jo imamo kar doma pri svojih družinskih članih, bolj ali manj »v osami«. Ni lahko, a če je poleg najosnovnejše hrane »doma« še razumevanje drugega, potrpežljivost, pozabljanje nase, gre. Drugače pa je lahko zelo na tesno, gledanje nase, izkazovanje svojega »prav«, ki pa ga v teh dneh ni. Je le "prav" ljudi na vrhu države, zdravstva, policije, Cerkve, ki mislijo namesto nas, nam svetujejo, nas hrabrijo, opozarjajo in celo kaznujejo, če ne spoštujemo izdanih navodil in predpisov.

 

V teh dneh preizkušnje sem pri Božji besedi še posebej pozoren na njen začetek: »Tisti čas …«. Sprašujem se, kaj pomenita ti dve besedi. Govorita mi, da je čas pandemije zame »tisti čas«, ko se moram kot kristjan zares zresniti, omejiti svoje potrebe in dajati prednost potrebam drugih, se bolj odpreti za stisko ljudi okrog sebe, komu reči dobro besedo prek vrtne ograje, več moliti zanj …

 

Ne gre za čas telesne navzočnosti Jezusa Kristusa na sedanjih izraelskih tleh, marveč čas njegove duhovne navzočnosti med nami. Čas, ko je Jezus še posebej blizu meni, hkrati pa vsem, ki trpijo zaradi covid 19, umirajo zaradi posledic te pandemije, se je bojijo, so zaradi nje izgubili službo. Čas novih stisk in težav, o katerih govori Sveto pismo: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni, jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33 b) Mišljeno je to, o čemer govori Božja beseda cvetne nedelje, so to danes poudarjali v svojih nagovorih papež Frančišek, ljubljanski nadškof Stanislav Zore, mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Papež Frančišek: Nismo sami. V drami pandemije Jezus slehernemu govori: Korajža velja. Odpri srce za mojo ljubezen. Doma pred razpelom Boga prosimo za milost, da služimo drugim. Ne mislimo na to, kaj nam manjka, marveč na dobro, ki ga lahko naredimo. Poglejte resnične junake, ki žrtvujejo sebe, ko služijo drugim. Ljubimo brez »če« in brez »ampak«, kot je to storil Jezus za nas.

 

Nadškof Zore nas je s pisateljem Kahlilom Gibranom opozoril, da je »najdaljša tista pot, ki nas pripelje k sebi«. To v času pandemije ni »posedanje na kavču« v bližnjih prazničnih dneh, marveč samoizpraševanje: »Gospod, kje hočeš, da ti letos pripravim velikonočno praznovanje.« Prav gotovo tudi s hvaležnostjo v srcu in molitvi ne le zase, svoje najbližje, marveč tudi za tiste, ki ne bodo mogli praznovati največjega praznika krščanstva tako kot si želijo, ker jih priganja skrb za druge.

 

Nadškof Cvikl pa nas posebej vabi, naj se v velikem tednu »bolj odpremo veliki skrivnosti Božje ljubezni do nas«. To lahko naredimo tako, do bo »vsak od nas stopil na pot ljubezni in odpuščanja«. Potem bo velika noč »velika« kljub osami med štirimi stenami naših domov.

 

Cvetna nedelja je bila lahko duhovna priprava na to. Sam sem jo preživel pri maši v mariborski stolnici, papeževi maši v baziliki sv. Petra in na ljubljanskem nadškofijskem ordinariatu, od koder nas je nagovoril nadškof Zore. In mi ni čisto nič manjkalo.

 

Na zunaj pa smo spomin na slovesen Jezusov vhod v Jeruzalem obhajali tako, da sem šel že včeraj v gozd po leskove palice, bršljin in resje, s katerim je žena Marta okrasila cvetnonedeljsko butarico za našega vnuka Filipa. Od lani so ji ostali še pobarvani oblanci. Naredila pa je tudi lep cvetnonedeljski šopek. To zelenje je tokrat namesto našega župnika Zdravka blagoslovil sam nadškof Cvikl »na daljavo« iz mariborske stolnice, Marta pa ga je pokropila z blagoslovljeno vodo. Tako smo, na zunaj in na znotraj pripravljeni, pričakali začetek velikega tedna. Upam in želim, da tudi vi.

 

Res lep, duhovno bogat in ponotranjen veliki teden v času velike preizkušnje za Slovenijo, naše domove in nas same. Naj v njem ljubezen zmaguje nad sovraštvom, odpuščanje nad zamero, dobro nad zlim! 

 

Jožef Pavlič 

 

Foto: Jožef Pavlič 

   

 

Oglejte si tudi