Nasovčan Peter Pavlič, ki je bil med najhuje prizadetimi občani ob zadnjem orkanskem neurju 10. junija v komendski občini, si je sredi obnove svoje in sestrine (Aničine) hiše ter svojega in sestrinega gospodarskega poslopja vzel nekaj uric premora, da se je ob 70. rojstnem dnevu poveselil s sorodniki, prijatelji in znanci ter sovaščani. Ravnal je, kot je zapisal pesnik in pisatelj Ivan Sivec: Gorje hiši, ki ne pozna praznika. Za dan jubilejnega praznovanja si je izbral soboto, 11. julija, čeprav je bil rojen dan pozneje pred 70-timi leti.

Vremenska napoved ni bila ugodna (vremenoslovci so napovedovali plohe in nevihte), a je postavljavcem mlaja do trenutka, ko se je ulilo kot iz škafa, v bližini Petrove družinske hiše uspelo postaviti 20 metrov visoko vitko smreko. Ne na stari način, ročno,  marveč s pomočjo visokega dvigala podjetnika Marjana Bobnarja s. p. iz Most ter njegovih pridnih in spretnih sorodnikov in delavcev, ki so se prvi izkazali s pomočjo Petru pri prekrivanju v viharju »odpihnjene« strehe stanovanjske hiše.

Drugi smo kakšno uro in pol, dve uri iz varne razdalje ob hladni brezalkoholni pijači opazovali njihovo početje. Še ko so smreko »sidrali« v zemljo, smo trepetali, ali bo malo več kot meter in pol izvrtana luknja dovolj globoka za tako visoko drevo. Očitno je bila, kajti njegov vrh se je v poznejšem neurju zibal sem in tja, olupljeno deblo pa varno tičalo v tleh. Močan dež ga je verjetno še dodatno varnostno utrdil.

Nato smo se usedli pod napušč Petrovega gospodarskega poslopja. Ko je najbolj lilo, smo morali mize in klopi premakniti k steni, sicer pa je bilo prav čarobno, ko so nebo razsvetljevali bliski, strele sekale v bližnje hribe in vrhove gora, mi pa smo bili na varnem. Le malo pošpricani od močnih deževnih kapelj. Bolj ko je lilo, bolj smo bili veseli, kajti vse bolj suhi vrtovi, pa tudi naše glave, so si želeli »moče«. Gospodinje so poskrbele, da je je bilo dovolj za izsušena grla, pa tudi hrane za v usta, ki nam je kljub pozni uri zelo teknila. Pri postrežbi se je zelo izkazala mag. Majda Ravnikar, sestra podjetnika Marjana, ki po direktorskih nalogah v komendski občini uspešno nadaljuje le-te v sosednji občini. Župan Franc Čebulj je dobro vedel, zakaj jo je poklical k sebi. Tokrat se ni vedla prav nič »direktorsko«, marveč vljudno in prijazno v vlogi, ki ji je tudi pisana na kožo. Z smehljajem na obrazu.

Tudi ostala druščina se je kaj hitro razživela ob dobri postrežbi in obilnem nalivu. Soseda Nika in njen mož Miha, ki je pokazal posebne spretnosti pri kopanju odprtine za mlaj, sta bila hitro v kulturniško-športnem pogovoru z menoj, soseda Marija, Bertova, in mož Boris pa še vedno v strašljivem spominu, saj jima je zadnje orkansko neurje celo premaknilo del ostrešja hiše.

Na vrsto je prišlo tudi spotikanje nad spornimi sodniškimi odločitvami na svetovnem nogometnem prvenstvu. Kako morajo velike države, še celo ameriški predsednik se je vtaknil v to, skorajda vedno priti med najboljše ekipe. Še dobro, da pri našem vrhunskem kolesarju Tadeju Pogačarju to ni vprašljivo, je toliko boljši od vseh kolesarjev. Ga že vidimo kot zmagovalca na Elizejskih poljanah, ki sem jih kot študent prehodil peš, vmes pa si prepeval: O, Champs–Elysees …,  spraševal brhke francoske mladenke, kako daleč je še do Slavoloka zmage. Sam do svojega nisem prišel, sem bil še preboječ, da bi poklical svojo pariško gimnazijsko dopisovalko Francoise, s katero se še do danes nisem srečal. C'est l'amour, bi rekli Francozi. Passe toujours … Hitro premine. Pri kom pa ne.

Čisto drugo ljubezen pa je imel v mislih naš župnik p. Cristian v nedeljski pridigi. Ljubezen in spoštovanje do naše župnijske cerkve sv. Petra, ki se je minulo nedeljo lesketala v jutranji meglici, prekrita z novo kritino in bakreno obrobo. Pred »ofrom« se je zahvalil župljanom za denarno pomoč, izvajalcem del pa za dobro opravljeno delo. Priznal je, kako ga je skrbelo, da se ne bi kateremu od mojstrov in delavcev kaj pripetilo. Popolnoma ga razumem, saj sem sam pri prekrivanju bratove in sestrine hiše ter gospodarskega poslopja videl, kako je lahko en sam napačen korak usoden, premalo trdno prijeti strešnik pade na koga, ti drseča tla spodnesejo lestev. Prah, ki sem ga v obilni meri vdihaval, bom že izkašljal iz grla in pljuč, a, kot je dejal g. župnik Cristian, pomembno je ohraniti življenje. Kdaj pa se, kot smo se preteklo soboto, tudi poveseliti. Nesreča ne počiva, a hkrati je prav, da se ob njej zavemo, da je najdragocenejše življenje. Nova ostrešja in kritine pa bodo sčasoma tudi prišle prav, bi jih bilo treba tako ali drugače obnoviti, zamenjati. Tudi takšne preizkušnje, kot je bil zadnji orkan, pa leta 2023 poplave, je treba prav razumeti, jih sprejeti in se ob njih zamisliti, kaj nam govorijo, je v pridigi omenil p. Cristian.  

Zelo sem bil vesel, ko sem prebral, da je fundacija najboljšega kolesarja na svetu  namenila 100.000 evrov za najbolj prizadete v neurju, žalosten pa ob županovem pojasnilu na spletni strani naše občine, kako komendski občinski svetniki predčasno zapuščajo sejo, da ta ni sklepčna, navzoči ne morejo sprejeti pomembnih odločitev. Lahko le ugibam, zakaj so to naredili. Sam sem vedno zastavil svoj glas in ugled za pravo stvar ne glede na posledice.

To mi je pri Tadeju še posebej všeč: kako misli na hudo bolne, v naravnih nesrečah prizadete ljudi. Čeprav je celo njegova srčna izbranka Urška utrpela hudo poškodbo. Dobro ve, kaj in komu je kaj dolžan, da je sedaj sam na svetovnem kolesarskem vrhu. Ostaja hvaležen bližnjim, čeprav brez njegovega garanja ne bi bilo nič. Kot moj brat Peter podjetniku Marjanu in drugim, ki niso pozabili nanj v hudi uri.

Ob Tadeju ter vseh njegovih lovorikah in dosežkih, o katerih med tokratnim »turom« govori vsa občina, je njegov »muzej na prostem«, bi bilo prav, da bi razmislili tudi o njegovem muzeju v za to primernih prostorih. Ko smo bili pred leti slovenski malteški vitezi in člani Malteške pomoči Slovenije v Črni na Koroškem, nas je prijazna gospa županja popeljala v muzej njihovih najuspešnejših športnikov, Tine Maze in drugih. Pomislil sem, da bi lahko nekaj podobnega imeli v Komendi. Muzej Tadeja Pogačarja, pa tudi drugih najuspešnejših komendskih športnikov. Glavarjevega že imamo v njegovi knjižnici, Selanovega in Demšarjevega tudi v »Glavarjevem špitalu«. Prav bi bilo, da bi ga, kar zadeva zgodovino, dobili tudi konjeniki, lončarji in čebelarji, kar pa sedanjost, vsekakor Tadej Pogačar. Bojim se, da se bodo kje drugje prej spomnili na to. Tadej Pogačar, čeprav ne živi v Komendi, ves in cel spada k nam z vsem, kar si je pridobil, prigaral. UAE je le prelomnica v njegovem življenju. Pomembna, a ne komendska, vidim, ko te dni berem knjigo angleškega avtorja o njem. Veliko raje bi Sivčevo, a je že tako, da morajo Slovenci najprej zablesteti po svetu, šele potem jih prav cenimo doma. No ja, Tadeja, že tudi Komendčani, kar je te dni videti po občini. Res pa bi bilo dobro, da bi se občinski možje po »Tour de France« usedli skupaj in  razmislili o Muzeju Tadeja Pogačarja v Komendi. Sedaj je čas za to. Pa tudi za hvaležnost za vse, kar naredi dobrega za Komendčane, Slovence. Kot je rekla tudi zelo uspešna Slovenka, Komendčanka, dr. Angelca Žerovnik: Najpomembnejše je, kar sem naredila dobrega! To bo ostalo. Seveda tudi desetletja garanja za prave cilje. Še veliko drugih Komendčanov je takšnih, jim gre vse priznanje. Tadejevi športni uspehi pa so neprimerljivi, izjemni. Mu samo lahko zaželimo, da bi bilo še dolgo tako, bi srečno vozil po cestah sveta. Za kako veliko ceno, ve samo on … In ob tem ostaja skromen, ponižen, preprost »fant s Klanca« pri Komendi.   

Ob tej misli je prav, da se tudi mi spomnimo svojih dobrotnikov, jih kdaj pokličemo in se jim zahvalimo za njihova dobro dela. Sobotno praznovanje pri bratu Petru je bila tudi njegova oddolžitev dobrim ljudem v hudi preizkušnji in naravni nesreči.  

Še vedno pa čakamo, kdaj bodo iz bližine betonskega strašila sredi Komende odpeljali večstoletni v neurju podrti Mejačev hrast ter strokovno obžagali in utrdili Turško in  Glavarjevo lipo. Ali pa bodo raje počakali na njun neslavni konec, kot ga je doživel Mejačev hrast. Tem trem drevesom pa bom namenil poseben spomin.

Jožef Pavlič