Logo MojaObčina.si

Komenda

DANES
21°C
5°C
JUTRI
22°C
6°C
Deli

"NE BOMO PROPADLI!"

Življenjsko izkustvo in nauk devetdesetletnih Jožeta in Marije (Mimi) Lah iz Suhadol pri Komendi

 

»Ne bomo propadli!« mi je 17. avgusta na svoj 90. rojstni dan zagotovil Jože Lah iz Suhadol pri Komendi. Pri tem je pogledal na svojo hčerko Hildo (z možem Ernstom in otroki živi v Švici) ter sinova Marjana (z družino živi na Ptuju) in Rajka (z družino stanuje v vrhnjem delu domače hiše). V mislih je imel tudi sedem vnukov in pravnukov, ki so se sukali okrog njega in njegove žene Marije (Mimi), ki je 90. rojstni dan praznovala že 14. julija, bogato obložene praznične mize in okrog vedno lepo in skrbno urejenega Jožetovega in Mimijinega doma na jugovzhodnem koncu Suhadol. Na svoj obrok hrane sta čakala tudi maček Tigi, ki je poseben Jožetov ljubljenček, in psička Ajša.

Spoznala sta se po ogledu filma

Po čestitki in obdarovanju poverjenic Rdečega križa Moste Polonce Pibernik, Marije Čehun in Erike Habjan (jubilantoma so prinesle lep šopek rož, košarico izbranega sadja in steklenico terana), sta slavljenca začela obujati spomine na mladost. Jože na domačijo »pri Grižlarjevih« v Suhadolah št. 63, kjer se je rodil kot tretji od devetih otrok očetu Jožetu in mami Frančiški, na šolanje (v Mengšu se je pri Vahtarju izučil za strojnega ključavničarja, obiskoval pa obrtno šolo), na zidavo nove hiše na domačem svetu po drugi svetovni vojni, ko je primanjkovalo vsega (po vodo so hodili na Pšato, po pesek v Hitlerjevo jamo, na cement si moral čakati eno leto), najprej pa na to, kako sta se spoznala s sedanjo ženo Mimi. To se je zgodilo po kinematografski predstavi v Mengšu. Mimi je sedela pred njim, po koncu predstave (danes ne vesta, za kateri film je šlo) je stopil k njej in jo ogovoril. In iskra je preskočila za trajno. Poročila sta se leta 1954, prej pa živela vsak na svojem domu. Jože pri Grižlarjevih, Mici pri starih starših v Mengšu. Rodila se je sicer v bližnjih Preserjah, kjer je v rani mladosti doživela nekaj najhujšega: med drugo svetovno vojno so ji ubili očeta in mamo in brata. Kdo, še danes ne ve. Nemci gotovo ne.


Rafal iz brzostrelke ga ni zadel

Jože je imel srečo, da je kot mlad fant preživel drugo svetovno vojno. Neko jutro, bilo je ob  petih, se je peljal s kolesom  iz rojstne vasi v Mengeš. Kar naenkrat je nekdo sprožil rafal za njim. Ker je bil podučen, kako mora ravnati v takšnem primeru, je takoj ustavil kolo in se ulegel na tla. Krogle ga niso zadele.


Mama Frančiška je odločno nasprotovala komunizmu

Tudi mame Frančiške ne, šlo pa je za las. Odkrito je namreč nasprotovala komunizmu, brezboštvu in temu, kar se je tudi dogajalo po vaseh, ko so strah in zmedo pa tudi poboje povzročali vernim ljudem in Cerkvi sovražni ljudje. Poleg nje je bila v Suhadolah takšna še Stankotova mama Angela. Tudi njej so partizani grozili, da jo bodo ubili, ker je odkrito govorila čez komunizem. Pa jim je rekla: »Kar takoj me ubijte, jaz bom še vedno zoper komunizem!« Mogoče jo je ravno to rešilo, ta neustrašnost, pogum!? Grižlarjevo mamo Frančiško je mesar Bogo iz Mengša, ki je pri njih kupoval teleta, živino. Zabičal ji je: »Tebe imamo na spisku. Bodi že enkrat tiho! Imaš srečo, da sem prišel jaz. Če bi kdo drug, bi te ustrelil.«


Jožetovo mamo je pred strelom rešilo, ker je mesarju Bogu prodajala zdrava teleta

Naj bo tiho, če že zaradi drugega ne, zaradi otrok, da je ne bodo ubili, jo je svaril tudi mož Jože. Očitno je zaleglo. Bila pa je še naprej pod nadzorom vaških opazovalk in terencev. »Nikoli nisi bil varen!« je o tistih dneh rekel Jože. Mogoče jo je res rešilo to, da je mesarju Bogu prodajala za meso zdrava teleta, kar je tudi sam potrjeval, ko je bila beseda o njej, ali naj jo likvidirajo ali ne. Bogo se je tedaj zavzel zanjo, da je poštena ženska, noče nikomur nič slabega. Po vojni, ko so mu podržavili mesarijo, je ugotavljal, da je imela prav, ko mu je oporekala, da po koncu vojne ne bo nebes v Sloveniji. Bil je zelo razočaran, ker jih res ni bilo in tudi njemu se ni godilo tako, kot so mu obljubljali višji od njega. Ti so nanj hitro pozabili, on pa ne na pogumne in daljnovidne besede  mame Frančiške.


Jože je znal popraviti vse: od avtomobila v okvari do kolesa

Kako je bilo z obljubami novih rdečih oblastnikov, je spoznaval tudi mladi strojni ključavničar Jože. Ko je prosil za denarno podporo pri zidavi hiše, mu je »merodajni« dejal, pokazal na spisek: »Stopetdeset jih imam!« Kljub temu jo je Jože sezidal. Pri tem so mu zelo prav prišle velike ročne spretnosti in brihten um. To dvoje je s pridom uporabljal pri delu najprej pri Vahtarju, nato v Leku, v tovarni v Radomljah, nazadnje v Filcu v Mengšu. Doma pa je, ko je imel hišo, odprl popoldansko obrt. »Če si delal na črno, te je hitro kdo prijavil,« je spomnil na (ne)hvaležne ljudi. Znal je popraviti tako rekoč vse, kar je bilo v okvari, od avtomobila do motorja, kosilnice, kolesa. Tudi meni je prenekatero kolo. Sedaj ne more več, so izgube enega očesa po nesreči, starostna oslabelost in leta naredila svoje. Kljub temu gre še vedno rad na polje, da poskrbi za krompir, v vrt, da okoplje in zalije povrtnine.

Čebele so Jožetu prinašale ne le med, marveč ga zelo razveseljevale

Čebel, ki so mu prinašale ne le med, marveč veliko veselje, nima več. V Čebelarja kot nekdanji predsednik Čebelarskega društva Peter Pavel Glavar Komenda pa še vedno rad pogleda. Prav tako bere Družino, Nedelo, Vzajemnost. Zlasti rad rešuje križanke. Od dogajanj ga posebej zanima politika. Ob njej si zaželi miru, kajti preveč je bilo nemira, strahu in hudega v njegovem dolgem življenju, v katerega so v otroških letih posegle še nemške učiteljice, ki so ga poučevale med drugo svetovno vojno, ko je obiskoval pouk v šoli pri lipah v Komendi, ki so jo proti koncu vojne čisto po nepotrebnem požgali partizani, kakor tudi Šmidov grad.

Nemške učiteljice so hotele imeti red, skrbele za telovadbo

Učiteljice je pohvalil, ker so zahtevale red in resno učenje, veliko je bilo tudi telovadbe. Spočetka je bilo težko, saj v šoli ni bilo ene slovenske besede, se je vse začelo s pozdravom: Heil Hitler! Nato se je navadil, naučil nemščine.


Mimi se je sama naučila odlično kuhati, peči pecivo

Zelo ga je po vojni prizadelo, ko je po nesreči izgubil oko, a to ga ni odvrnilo od uspešnosti v poklicnem in osebnem življenju. Oddih, sprostitev, je iskal pri delu v gozdu (posebej rad je nabiral gobe), v vrtu, na njivah. Zlasti rad je sekal drva. Ko mu je bilo vsega dovolj, prek glave, se je zatekel med svoje ljube čebele.

Žena Mimi je vestno skrbela za zdravo hrano. Vse, česar se je lotila v kuhinji, ji je uspelo. Še danes ji prava slovenska potica. Kadar je utegnila, je pletla mreže, šivala, vezla, skrbela, da so bili otroci lepo oblečeni. Umetnosti dobre kuhe se je kot Jože spretnosti popravila strojev naučila sama. Ker je bila tako nadarjena in spretna, ji je, kot možu, vse uspelo. Še danes skrbi zanj in zase. Točno ob 9. uri skuha kavo, pa ob dveh popoldne. Po kosilu malo počijeta. Čez dan imata še polno malih ali večjih opravil.


Rada bi učakala sto let

In želje za prihodnost? Prva, da bi bila zdrava. »Učakala sto let!« pribije odločno Jože. In da bi bil mir. Da bi še vedno lahko vozil avto, si zaželi Jože. Bral, gledal poročila na televiziji, reševal križanke, delal v vrtu … Kajti: »življenje gre naprej«. S to ugotovitvijo se tudi poslovim od njega. »Življenje gre naprej prav vsem, samo kako, je drugo vprašanje. Jožetovo in Mimino se počasi dopolnjuje, na nas pa je, da iz svojega, kot jubilanta, naredimo čim več.

 

Besedilo in fotografiji: Jožef Pavlič

 

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi