Bojan Bogatec Končan, sedanji ravnatelj Gimnazije Poljane v Ljubljani, je nekdanje in sedanje profesorje te ugledne srednje šole, poleg njih avtorje prispevkov v zborniku, ki je izšel v dveh delih, pisno povabil na predstavitev zbornika 6. februarja ob 18. uri v šolski dvorani v tretjem nadstropju, po njej pa na pogostitev. Predstavitev so prireditelji povezali z domiselnim kulturnim programom, med katerim je spregovoril tudi ravnatelj Končan, so nastopili nekateri avtorji prispevkov, njihova dela in samo ustanovo pa so na živahen in tudi humorističen način predstavili sedanji dijaki. Tudi z glasbenimi in pevskimi »točkami«.

Zbornik je uredil in predstavil nekdanji Križan profesor Marko Trobevšek

Zbornik je uredil in predstavil profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane, pisatelj in publicist Marko Trobevšek, naše »gore list«, saj izvira s Križa pri Komendi, stanuje pa v Kamniku. Ni skrival, kako zahtevnega dela se je lotil. Po večletnem prizadevanju mu je uspelo zbrati toliko gradiva, da sta izšli kar dve zajetni knjigi velikega formata. Prva z naslovom Poljane spomina, Zbornik ob 120-letnici Gimnazije Poljane z urednikovo uvodno besedo, prispevkom Klavdije Volk Vujić in Saše Perović Gimnazija Poljane skozi čas, zelo dragocenim in obsežnim dokumentarnim zapisom Marka Trobevška Gimnazija Poljane v dokumentih mestnega in državnega arhiva ter šolskega muzeja,  obuditvijo spomina Davida Movrina na prvega ravnatelja Prvi ravnatelj Fran Wiesthaler (1849-1927) in njegovi spomeniki, literarnimi zapisi, v katerih je omenjena gimnazija: Branka Šömna Panonsko morje, Alenke Goljevšček Pod Prešernovo glavo in Lenarta Zajca 5 do 12.

Med udeleženci slovesnosti je bil tudi nekdanji dijak Aleksander Čeferin

Sledijo spomini nekdanjih dijakov in maturantov gimnazije. Med njimi tudi Aleksandra Čeferina z naslovom Poljane, ki je na Gimnaziji Poljane maturiral leta 1985, po poklicu je odvetnik, sicer pa nogometni funkcionar, predsednik Evropske nogometne zveze. Tudi on se je udeležil slovesnosti ob izidu zbornika. Ko sem ga fotografiral v družbi sedanjega ravnatelja in moje nekdanje profesorice francoščine Mariče Pohar Amf, sem ga vprašal, ali lahko njegovo fotografijo objavim na spletni strani Občine Komenda? Odgovoril mi je: »Za Komendo pa lahko!« Očitno jo dobro pozna, je v stikih s tukajšnjimi nogometnimi zanesenjaki, med katerimi je za razvoj nogometa in urejeno nogometno igrišče v Komendi poleg drugih veliko naredil dr. Stanislav Zarnik, ter sedanjimi funkcionarji. Ko sem ga povprašal, kako bo z nogometom v Sloveniji, ali bo kaj boljša v njem, mi je z eno besedo odgovoril: »Bo!« 

Marsikdo bo še posebej rad prebral spomine profesorjev. Sam svojega  nekdanjega profesorja slovenščine Dušana Maherja in izredno zahtevne profesorice francoščine Mariče Pohar Amf, ki me je ta jezik poučevala vsa štiri leta, sem iz njega tudi maturiral, se ga tako dobro naučil, da sem ga pri maturi gladko govoril; znanje tega jezika mi je prišlo posebej prav pri 38-letnem urednikovanju Cerkve po svetu pri Družini, romanjih v Francijo in ko sem moral skoraj en mesec prevajati iz francoščine v slovenščino in obrnjeno za prvo skupino Slovencev, ki se je za potrebe Slovenske karitas izobraževala pri Secours Catholique v  sami Franciji.

Mini krilo mladi profesorici Mariči ni odneslo profesure

Profesorico Maričo sem takoj prepoznal po njeni fiziognomiji, čeprav ne poučuje več od leta 2010, ohranja pa dobro telesno kondicijo tudi kot nekdanja izredno dobra igralka badmintona v Sloveniji; posebej v paru s poznejšim možem. Posebej sem se ji zahvalil, da me je tako dobro naučila francoščino. Tokrat, kot dama, je prišla izbrano oblečena, v zelo zanimivem zapisu pa obuja spomine na to, kako ji je bilo nerodno, ko se je prijavila na razpisano mesto profesorja slovenščine na Gimnaziji Poljane, pa so jo pri obisku na njej kritično merile oči pomočnice ravnateljice z vzdevkom »generalica«. Nič čudnega, saj je stala pred njo v zelo kratkem krilu (tedaj je bilo to v modi). Pogovor se je za mlado Maričo končal uspešno s podukom pomočnice ravnateljice: »Ne vleci krila dol, ampak si ga raje podaljšaj, ker si sprejeta v službo pri nas.« Ne vem, kako dolgo oz. kratko krilo je imela tedaj profesorica Mariča, vsekakor ga je imela leta 1966, ko je začela poučevati francoščino, še zelo kratkega. Povrh vsega  je bila še močno naličena, kar je zbujalo po eni strani zgražanje po drugi pa nevoščljivost pri mojih sošolkah, ki jih je omenjena pomočnica ravnatelja lastnoročno, ko jih je takšne zagledala na hodniku, zagrabila, odvlekla na stranišče in jim tam sprala ličilo in drugo, s čimer so si »lepšale« obraz. 

Zbornik zaključuje, kot se spodobi, sam ravnatelj Bojan Bogatec Končan z zapisom Spomini ravnatelja. 

Drugi del zbornika z naslovom Poljanci, Seznam maturantov (1907-2019) in zaposlenih (1900-2019) Gimnazije Poljane je uredila Klavdija Volk Vujić, jezikovno ga je pregledal prof. Marko Trobevšek.

Lepi in tudi zelo čustveni spomini

Sam sem se, ko sem vstopal z veliko spoštljivostjo skozi vrata arhitekturno dovršenega markantnega poslopja Gimnazije Poljane, 120-letnico njenega obstoja doživljal zelo čustveno, saj še vedno sanjam, kako stojim pri matematiki, kemiji ali kakšnem drugem predmetu pred tablo pod kritičnim očesom zelo strogih profesoric, za katere je veljalo, da zna za pet le Bog, za štiri profesor, od ocene tri navzdol pa učenci. Tri je bila namreč najvišja ocena v našem razredu pri profesorici matematike Jožefi Štefic. Baje me je, tako so mi pozneje povedale sošolke, imela zelo rada, a je bila mogoče prav zaradi tega še posebej stroga do mene. Naučila pa me je, da se je treba za vsako stvar zelo potruditi v življenju, kar mi je pozneje in mi še danes pride zelo prav.

Sedanje dijakinje in dijaki so mi potrdili, da so profesorji matematike še danes zelo strogi pri tem predmetu. Je pa poljanska gimnazija od drugih gimnazij izstopala po zahtevnem pouku jezikov (imela je že lektorja za angleščino), kar nam (mi) je prišlo pozneje zelo prav. Dijaki so pri svojem nastopu poudarili, da si želijo, da je med najboljšimi tudi danes v Sloveniji. Zapeli so tudi njeno himno. 

Literarni ustvarjalci so posebej obudili spomin na šolsko glasilo Mladi Poljanec.

Zelo prijazno vodstvo, osebje in dijaki gimnazije

Presenetila me je prijaznost vseh na »moji« nekdanji gimnaziji. Vratar mi je zaradi razkopane ceste mimo nje dovolil, da smem parkirati na njenem dvorišču. Na stopnišču me je sprejela namestnica sedanjega ravnatelja, s katero sem se  zapletel v daljši pogovor, me je celo popeljala do dvorane v tretjem nadstropju gimnazije, kjer je bila osrednja slovesnost. Pred njo sem spregovoril, s kom drugim kot eno izmed profesoric matematike. Zavzdihnila je, ko sem ji potožil, kako so bile stroge profesorice tega predmeta: »Pa ravno matematiko poučujem!« Računovodkinja na gimnaziji mi je povedala, da jo obiskuje okrog 920 dijakov, da je v stavbi prostorska stiska, da bi radi sezidali novo telovadnico (že v mojih časih je bila »stara«), a jim Zavod za varstvo kulturne dediščine tega ne dovoli. Razumljivo, če samo pogledam imenitno podobo stavbe na zunaj.

Zelo sem bil vesel, ko je pri pogostitvi k meni prišel sam urednik zbornika prof. Marko Trobevšek, mi, čeprav je bilo toliko gostov, odmeril precej časa za pogovor. Med drugim tudi o mojih prihodnjih načrtih. Povedal sem mu, da nameravam napisati knjigo o Petru Pavlu Glavarju ob 300. obletnici njegovega rojstva, sam pa mi je dejal, da načrtuje knjigo o obdobju renesanse.

Ko ne vidiš več svojih nekdanjih profesorjev pa tudi najboljšega prijatelja sošolca 

Spregovoril sem še z nekaterimi drugimi profesorji, še enkrat z Maričo Pohar, pa z ravnateljem Končanom, dijaki. Vsi so bili, za čuda ali pa se je meni tako zdelo, izredno prijazni. Med sprehodom po hodniku sem, radoveden, kako je danes v razredih, pokukal v enega izmed njih, pa tudi v zbornico, nazadnje pa še v spremstvu vratarja na dvorišče gimnazije, ki so ga prav lepo uredili. Potožil sem mu nad tem, da pri gimnaziji ni več zunanjega košarkaškega igrišča ter prostora, kjer smo dijaki skakali v višino in daljino, metali kroglo, v glavnem pa tekli. Sčasoma marsikaj preide, a spomini ostajajo. Ti se vedno prebudijo, kadar hodim mimo te častitljive stavbe, iz katere sem v svet odnesel zelo veliko. Za to sem se ji zahvalil s svojim prispevkom v zborniku, udeležbo na njegovi predstavitvi, posebej uredniku profesorju Marku Trobevšku, v pogovoru z nekdanjimi profesorji, med katerimi mnogih ni bilo več na slovesnost, ker so že umrli, ali jim zdravstveno stanje to ne dopušča. Mi je pa hudo, kadar pomislim na to, da je med rajnimi že tudi moj največji prijatelj v razredu Drago Jamnik z Lavrice. 

Še povabilo nekdanjim maturantom Gimnazije Poljane iz naše občine: čim prej si zagotovite dragoceni zbornik te šolske ustanove! 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič