Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

BEGUNKA SARA - MOJ BLIŽNJI

 

Hvala Sloveniji, da me je sprejela! Slovenija je sedaj moja nova domovina.


Letošnji 11. Socialni teden z geslom Kdo sem, kdo smo? od 25. septembra do 5. oktobra, je spomnil in opozoril tudi na stisko preganjanih kristjanov na Bližnjem vzhodu. Kakšne strahote so se in se še dogajajo v državah, kjer divjajo muslimanski skrajneži (Iraku, Siriji, Turčiji …), je v knjigi z naslovom Poslednji kristjani in podnaslovom Beg in izgon z Bližnjega vzhoda potrdil nemški duhovnik pisatelj Andreas Knapp. Iz »prve roke« pa 4. oktobra popoldne kot gostja srečanja z naslovom Vzhodni kristjani, apostoli, civilizatorji, danes begunci v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku Kaldejka po rodu Sara Bevc Jonan. V dvournem pogovoru s podpisanim ter številnim vprašanji velikega števila udeležencev srečanja je opisala svojo »trnjevo pot« že v samem Bagdadu, kjer je živela z očetom in mamo ter začela uspešno kariero asistentke na fakulteti, do bega iz Iraka in prihoda kot begunka »po balkanski poti« februarja 2003 v Slovenijo. Tukaj so ostali – najprej v Novi Gorici –, ker so se jim tihotapci ljudi zlagali, da so že v Italiji, predvsem pa, ker je njena mama, naveličana vsega, odločila: Od tu ne gremo nikamor drugam. In tako je tudi bilo, čeprav so prvotno nameravali v Nemčijo ali na Švedsko.

Očenaš v aramejskem jeziku, Marijina pesem v arabščini

Sari in staršem ni bilo lahko pri nas, kajti najprej si je morala poiskati službo, nato naučiti slovenščine, pridobiti slovensko državljanstvo. Vse to ji je uspelo v takšni meri, da bi danes, če je ne bi »izdajal« drugačni obraz, obraz Orientalke, človek dejal, da je Slovenka. To je na koncu pogovora glasno povedal eden izmed udeležencev srečanja, Sara pa je poprej opisala, kakšno pot je morala prehoditi od prosilke za azil do slovenske državljanke. Kako težko je bilo kdaj pa kdaj v službi, kjer je doživljala vse mogoče od poniževanj do poizkušanj, da bi jo vpletli v koruptivne posle. Sara ni klonila, marveč dobro, odločno in pošteno delala, kar so ji naložili oz. zaupali. Tako je ukrepala, ker so jo doma zelo strogo vzgajali, so jo učili na katoliški gimnaziji in fakulteti, je dobivala moč za to v svoji Kaldejski babilonski cerkvi, pravi Katoliški cerkvi vzhodnega obreda v Iraku. Najlepše je v Kamniku to potrdila z molitvijo očenaša v Jezusovem jeziku aramejščini, v arabščini pa je zapela Marijino pesem.

Slovenci so jo sprejeli medse.  


Ker je zelo odprtega srca in duha, si je v Sloveniji hitro našla somišljenike, dobre ljudi, ki so ji (in njenim staršem) pomagali pri iskanju stanovanja, najdenja družbenih (družabnih) stikov in tudi udejstvovanja v Cerkvi na Slovenskem. Za to jim je zelo hvaležna. Svojo hvaležnost do slovenske države, oblasti in ljudi je pokazala tudi s tem, da je naredila vse, kar je potrebno, da se je »integrirala« v slovensko družbo, kulturo in narod. V polni meri je naredila tisto, za kar si prizadevajo, da bi dosegle pri prosilcih za azil naše oblasti in odgovorni. Danes dobro, ki ga je izkusila pri nas, vrača s tem, da pomaga prosilcem za azil, jih poučuje slovenski jezik in matematiko, prevaja iz arabščine. Žrtvuje se zanje na eden in sto načinov, ki jih takšna pomoč zahteva, moraš biti za to res primerna oseba, človek, vreden zaupanja. Sara je to v polni meri. Slovenija ji je všeč, Slovenci tudi (našla si je celo moža Borisa pri nas, ima z njim hčerko Marino), pokrajina je podobna tisti, kamor so, ko so bili še v Iraku, hodili na počitnice. V gore, k jezerom, v gozdove …


Radi pomagajmo ljudem v stiski. Tudi domačim. Tudi teh je veliko. 

Pogovor z nekdanjo begunko Saro, njena bridka življenjska izkušnja in dobra dela, ki jih dela, nas najprej opozarjajo, da moramo tudi mi ljubiti svojo domovino, biti hvaležni oblastem, kar naredijo za nas, ter dobrim ljudem, ki jih med Slovenci veliko. Spodbujajo pa nas tudi, da pomagamo bratom in sestram v stiski. Domačim in tujim, ki se zatečejo k nam. Sarin »primer« je lahko zgled in vzor, potrdilo, da se v Sloveniji uresničuje malce spremenjeni blagor: Begunec sem bil in ste me sprejeli, nahranili, oblekli … ali pa zavrnili. Naj se v novembru, mesecu karitas, pa tudi prej in pozneje, uresničuje prvo. Tudi med našimi rodnimi brati in sestrami v Sloveniji. V naši občini v tem pogledu, da radi darujemo za Karitas in Rdeči križ, se pridružujemo dobrodelnim akcijam Župnijske karitas Komenda in odborov Rdečega križa, UPPG, Medgeneracijskega centra Komenda in drugih ustanov in organizacij To je: imamo pred očmi svoje bližnje v stiski. Ti si vedno bili, so in bodo. K sreči je pri nas še veliko ljudi, ki ne zapirajo svojih src in vrat pred njimi. Najprej pa pred svojimi najbližjimi, ki so tudi mogoče v stiski, pa tega ne vidimo, se celo sprenevedamo, da tega ni. Pa je. In še kako globoko, zaskrbljujoče in v nebo vpijoče: Pomagajte mi! Najbolj skrita stiska bi morala biti za nas najbolj vidna in opozorilna. Velikokrat kar v lastnem domu. A …


Srečanje z nekdanjo begunko Saro je bilo pika na i 11. Socialnega tedna. 

Srečanje in pogovor s Saro Bevc Jonan so v Kamniku pripravili Društvo sv. Jakoba Kamnik, Društvo Demos na Kamniškem in Socialna akademija. Gostjo in udeležence so zaporedoma pozdravili dr. Marjeta Humar, mag. Igor Podbrežnik in Janko Korošec. Humarjeva je tudi kratko predstavila gospo Saro, Podbrežnik je omenil, da je to srečanje pika na i v Socialnem tednu, opozoril pa zlasti na pomen identitete (istovetnosti) naroda, t. j. je zavedanje pripadnosti njemu, Korošec pa je opozoril na potrebo, kako moramo imeti ljudje socialni čut, prav in dobro videti tudi druge poleg sebe. Da so navzoči to začutili, so potrdila tudi številna vprašanja in nazadnje osebna srečanja z gostjo pogovornega srečanja.


Jožef Pavlič 


Fotografije: Janko Korošec

     

Oglejte si tudi