POŠTEN SOSED

Resnični dogodek, ki mi govori o tej vrlini; da so še takšni ljudje med nami.

Vsako jutro po zajtrku po posebni molitvi, vzeti po pravoslavnem vzoru, kaj preberem iz Svetega pisma. Kjer se mi odpre. Pogosto se mi pri modrem Sirahu. Čeprav gre za zelo staro modrost, vedno najdem kaj primernega zase, za sedanji čas. Danes se mi je odprlo pri Izbiri prijateljev. Naj navedem le en stavek: »Po svojih močeh skušaj svoje bližnje pretehtati, posvetuj se z modrimi.«

Pri tem pomislim na svojega soseda Franceta, ki med vaščani velja za zelo modrega in razgledanega človeka. Pozna se mu, da je odraščal v samoti, da je imel doma dobro vzgojo (pogosto mi omenja mamo cerkveno pevko), da se je moral zelo potruditi za svojo izobrazbo, saj je imel zelo daleč s primorskih hribov do srednje šole v Ljubljani, je moral zelo zgodaj vstati in veliko pešačiti; predvsem pa, da je veliko bral in še vedno bere. Prav neverjetno: cele stavke ti pove na pamet.

Tudi pomaga zelo rad. Takoj. Celo pusti svoje delo, da tebi ustreže.

Vendar o tem kdaj drugič. Danes bi predvsem poudaril njegovo poštenost. Kot zgled meni samemu in drugim.

Pred kratkim sem potreboval denar. Ker ga ne hranim doma, sem ga šel dvignit na bankomat. Spotoma še po vnučka v otroški vrtec. Nato natočit bencin na bencinsko črpalko. Nameraval sem iti še v lekarno in bratu Petru obrezat sadno drevje. S seboj sem poleg delovnih čevljev in škarij za obrezovanje sadnega drevja vzel še mobitel, če bi me med tem kdo poklical. Vtaknil sem ga kar v žep. Ko sem sedal v avto, sem opazil, da me bo oviral pri vožnji. Vzel sem ga iz žepa in ga položil na mesto poleg prestav, kjer na hitro odlagamo manjše stvari. Pri tem nisem bil pozoren, da sem z mobitelom potegnil iz žepa dva bankovca po petdeset evrov. Zame, upokojenca, velik denar. Da mi manjkata, sem opazil šele, ko sem natočil bencin in hotel plačati, kar sem bil dolžan. Stikam po žepu, kjer naj bi bil denar, a iz njega potegnem le bankovca po dvajset evrov in enega po deset. Preverim še, če sem preostali denar dal slučajno v žep športne jakne ali v prtljažnik, kamor sem dal ponošene pohodne čevlje in škarje za obrezovanje sadnega drevja. Pogledam še pod svoj sedež in pod sosednjega. Nič. Bankovcev za petdeset evrov ni nikjer.

Še sreča, da sem imel s seboj bančno kartico, da sem lahko dvignil denar in poravnal račun za natočeno gorivo.

Namesto v lekarno in k bratu sem pohitel domov in, kot običajno delamo pri izgubljenih stvareh, pregledal vsa mesta, kjer sem se nazadnje mudil. Zaman. Bankovcev ni bilo nikjer. Tudi v omari, kjer hranim škarje za obrezovanje sadnega drevja, ne. Pomislil sem tudi na to, kaj pa če sem denar potegnil iz žepa z mobitelom vred. Šel sem pogledat na dvorišče pred hišo in na pot, ki vodi mimo naše hiše.

Pri tem opazim, kako sosed France ravno zvoni pri naših vhodnih vratih. »Bog ve, kaj ga je prineslo,« pomislim, saj redkokdaj pride k nam. Razen, kadar je kaj nujnega.

»Ali je pri vaši hiši kdo kaj izgubil?« me vpraša. Pri tem se malce nasmehne, kakršno navado ima.

»Jaz sem izgubil sto evrov. Iščem, kje naj bi se mi to dogodilo,« se oglasim.

France pa, enostavno, odpre denarnico, vzame iz nje bankovca po petdeset evrov in mi jim da. Pri tem se nasmehne in pove, kako jih je našel. Da je tudi on šel po denar na bankomat. Kot običajno, se je peljal s kolesom. Ko se je peljal mimo naše hiše, je opazil bankovca v bližini sosednje hiše. Veter ju je namreč že odpihnil tja. Če bi vlekel v drugo smer, bi ju kam drugam, je vprašanje, če bi ju še kdaj videl, pa tudi če bi ju sploh kdo našel, ugotavljava oba.

»Marta, pojdi po deset evrov in jih takoj daj Francetu,« prosim ženo. Pri tem pomislim na »dolžno« desetino najditelju. Tudi Marta.

France pa se brani in brani, nikakor noče sprejeti denarja.

»Prav,« rečem. »Bova pa na veliko noč nazdravila z odličnim teranom, ki mi ga je iz Krkavč pripeljal prijatelj režiser in snemalec Janko Žagar.«

Še enkrat se zahvalim sosedu Francetu, se usedem v avto, se odpeljem, kamor sem se namenil. Spotoma se zahvaljujem Bogu v velikem veselju in hvaležnosti, da imam tako dobrega, pravičnega in poštenega soseda, kot je France. To mi govori, da moram tudi sam biti takšen. Naj mu bodo te vrstice v zahvalo, meni in vsem nam pa opozorilo in ugotovitev: Čez poštenega človeka ga ni! Poštenost je, končno, veliko več vredna kot tista dva bankovca, ki bi ju sicer težko pogrešal. A dobri sosed? Bodi hvaležen, če ga imaš, bi lahko rekel z modrim Sirahom, ugotavljam sam. Tudi vi bi, če bi se vam (mogoče se celo je kaj podobnega) to pripetilo.

Besedilo in fotografije, povezane z dogodkom: Jožef Pavlič