Ali pa mlaj.
Nikdar ne vem dobro.
Če pogledam na koledar, bi rekel, da je luna polna.
»Ta črna,« bi dejal slikar Tone, a je že pod zemljo.
Še psu se ne da nikamor.
Niti do Slevca.
Sam namesto z njim pretacam to daljavo, te mehke odtisnine v blato
pod vse bolj pritiskajočimi oblaki, iz katerih bo vsak hip pomezelo.
Počešem se kar z roko v lužah, primernih za to.
Ponoči obetajo sneg.
Najraje bi se ovil s sivo-belo kopreno,
jo snel smrekam, jelkam in jelšam pod Hosto,
se skril pod krilo pramatere Zemlje;
tako široko, tako radodarno,
tako mehko božajoče to dopoldne,
ko berem Saint-John Persa, Konstandinosa Kavafisa (upal si je priznati, da je drugačen) in Czeslawa Milosza,
že ničkolikokrat Cvetke zla od Charlesa Baudelaira;
(200. obletnica rojstva je pravi trenutek za to),
ko še pes čuti, kako je z luno.
Kako ne bi bil poln hrepenenja po lepem,
grdo pride tako samo od sebe, ni treba klicati Baudelaira in drugih častilcev tega.
Pesniki to dobro vedo ob litru bordojca in kozjem siru s Pirenejev.
Slovenski ob pršutu in teranu.
Dobri Bog pa tudi.
Spustil se je do oblakov in premišlja, ali naj nam znova pošlje sneg in zmrzal ali le dež; zemlja ga je potrebna.
Pol breskvinih cvetov je na tleh, za drugo polovico ne vem, kaj bo z njimi.
Sadjarji obupujejo.
Ne smem, čeprav je luna res polna ali pa prazna in Kimi noče niti do Slevca.
Ne smem zaradi Zojinega smehljaja in k meni iztezajočih ročic.
O, kako sem jih vesel!
O, ta radost zreti v otroka,
ki te išče z očmi.
O, to novo življenje v hiši.
ki se rojeva namesto starega, odmirajočega.
Češnja še skriva cvetove.
Dekleta še niso dvignila kril in stekla prek trat.
Ribe so še v jatah na varnem, skrite pod koreninami Pšate,
in dim se suklja okrog neometenega dimnika.
Luna, ti se kar polni in prazni,
mi gremo v Hosto po zelenje za jurjevanje
in upokojenski piknik,
kjer ne bo besede o Baudelairu,
lepem in grdem v poeziji pri njem,
le o Janši in kdo je umrl, mu je zvonilo pri Svetem Klemenu.
Vmes pa: čin čin, užgi ga Blaž!
Ta golaž ni slab.
Foto: Jožef Pavlič
