Društvo sv. Jakoba Kamnik vsako leto za svoje člane, simpatizerje, prijatelje in podpornike, pa tudi druge, pripravi kakšno zanimivo, pestro, kulturno-zgodovinsko pomembno pa tudi duhovno bogato popotovanje. Tokrat sta predsednica dr. Marjeta Humar in zgodovinsko zelo razgledan član in popotnik (romar) Vido Kregar izbrala popotovanje po poteh stare Karantanije. Za vodiča in strokovno razlago sta izbrala umetnostnega zgodovinarja dr. Ferdinanda Šerbelja, pisca monografije o Sv. Primožu in velikega poznavalca zgodovine, predvsem pa umetnostno-zgodovinskih biserov v deželi severno od Karavank. To smo popotniki oz. romarji, ki smo se 8. junija zjutraj z avtobusom podjetja Gerčar napotili na avstrijsko Koroško, takoj videli, ko še nismo niti zavozili v ljubeljski predor, glavno pa nas je še čakalo. Kako podrobno nam je vodič osvetlil obiskane kraje: Krnski grad s knežjim kamnom in cerkvico sv. Petra, Vojvodski prestol, srednjeveško prestolnico vojvodine Koroške Šentvid ob Glini, grad Ostrovico, romansko-gotsko stolnico v Krki, ki je odprta knjiga »umetnosti v slikah skozi stoletja«, in gotsko stolnico Gospe Svete nad Gosposvetskim poljem.
Tako slikovito, da se je pred nami vzdignil iz ruševin nekdanji Krnski grad (mag. Jožef Wakounig meni, da bi bilo pravilneje, če bi ga poimenovali Koroški ali Karantanski grad), središče nekdanje slovanske plemenske kneževine oz. vojvodine v Vzhodnih Alpah, nastale v 7. stoletju; zunanjo samostojnost je izgubila leta 745, ker so Karantanci zaprosili Bavarce za pomoč pred Avari, kot plemenska vojvodina pa je ostala pomembna do konca 9. stoletja. Zaslutili smo, kje je bil knežji kamen (nedaleč od starodavne cerkve sv. Petra, prvič omenjene že leta 927; leta 1862 so ga prepeljali v celovški Deželni muzej), na katerem so sprva umeščali karantanske kneze, ob Vojvodskem prestolu pa podoživeli zadnji del umeščanja vojvod s podeljevanje fevdov.
Zelo nas je navdušilo slikovito mesto Šentvid ob rečici Glini, ki se izteka v Dravo, prav posebej cerkev sv. Vida s portalom, upodobitvijo svetnika nad njim, visokim zvonikom, najbolj pa glavnim Marijinim oltarjem in upodobitvijo Matere dobrega sveta slovitega slovenskega baročnega slikarja Fortunata Berganta ob stebru levo sredi cerkvene ladje. V mestu smo od zunaj zaslutili mogočnost nekdanjega gradu, priče pomena mesta, zaradi obrambe pred nevarnostmi obdanega z obzidjem.
Kako pomembna je bila nekdaj obramba pred možnimi sovražniki, ki so stegovali roke nad Karantanijo (Obri, Bavarci, Turki …), smo videli, ko smo od spodaj občudovali grad Ostrovico, ki kot kamnito orlovsko gnezdo kraljuje nad dolino.
Velik pomen in vpliv Katoliške cerkve na avstrijskem Koroškem smo začutili že ob vožnji skozi mesto Strassburg (nekdanji škofovski dvorec), prav posebej pa ob zunanjem in notranjem ogledu stolnice, v kateri (v kripti) počiva kneginja slovenskega rodu sv. Ema Krška (Pilštajnska), tam pa se konča tudi t. i. Emina (Hemina) romarska pot. Zlasti nas je presenetil glavni oltar, prava učna knjiga cerkvene zgodovine od apostolov dalje oz. (v cerkvi navzgor), v preddverju še posebej slike, s katerih so branja nevešči ljudje lahko »prebirali«, kar si je veljalo za vedno zapomniti o Bogu in Božji ustanovi (»Biblia pauperum«). Na grobu sv. Eme smo se še posebej priporočili prvi in doslej edini kanonizirani slovenski svetnici, poprej pa si na cerkvenih stenah ogledali reliefne upodobitve iz življenja velike svetnice in dobrotnice. Naj spomnim, da so tukaj temelji krške škofije, katere sedež je danes v Celovcu, še vedno pa nosi uradni naslov po kraju v dolini reke Krke (Krka – Gurk).
Nič manj pomemben ni bil obisk nekdanje stolnice Gospe Svete z grobom prvega škofa sv. Modesta (»apostola« in »oznanjevalca vere na Koroškem«), s katerim se je za časa karantanskega kneza Hotimirja leta 751 začelo pokristjanjevanje Karantancev, vodili pa so ga irski menihi iz cerkvenega upravnega in misijonskega središča Salzburg. Na južni zunanji steni cerkve smo občudovali spretnost rimskih izdelovalcev reliefov, znotraj pa se z Marijino pesmijo izročili nebeški Priprošnjici, ki še posebej trdno povezuje naše brate in sestre po krvi onstran Karavank, v njeno svetišče pa radi romamo tudi Slovenci iz matice. V cerkvi smo se v hvalnici Mariji združili tudi s pevko solistko Darjo Resnik Debevc (že prej je pela v cerkvi sv. Vida, pri Vojvodskem prestolu pa recitirala svojo pesem In memoriam iz pesniške zbirke Na krilih modrosti).
Duhovno obogateni, pa tudi dopolnjeni glede svojega vedenja o deželi onkraj Karavank od časov rimske province Norikum z glavnim mestom Virunum dalje (celo že prej za časa Keltov) smo se zelo zadovoljni vračali v prav tako starodavni in pomembni Kamnik. Še prej pa telesno okrepili v gostišču Ankele v Podljubelju. Imeli so veliko srečo z vremenom (prekrasen sončen dan), pa tudi z nadomestnim avtobusom pod vodstvom voznika Jožeta, predvsem pa, da nas je vodil in nam dragotine avstrijske zvezne dežele Koroške ter njene slavne može in žene približal izjemni dr. Ferdinand Šerbelj.
Podobnih popotovanj in romanj si še želimo. Tudi Komendčani, ki smo se pridružili Kamničanom in drugim popotnikom.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
