Jubilejno praznovanje se je začelo že 22. julija zvečer s postavitvijo visokega mlaja (postavili so ga jubilantovi vnuki) v bližini Vodetove domačije v Komendi, nekdanji Kaplji vasi, v kateri živi stoletnik Nande z življenjsko spremljevalko Marušo. Na mlaju so ob imenu Nande pripisali številko sto, ki je potrjevala, kako visoko starost je učakal znameniti Komendčan, in pritrdili leseno puško, dokaz njegove predanosti lovu in Lovski družini Komenda. To je pokazal tudi s tem, da se je naslednjega dne, prav na svoj stoti rojstni dan, odpravil praznovat visok življenjski jubilej k Lovskemu domu Lovske družine Komenda v gozdiču pri Križu v slovesni lovski obleki s klobukom vred.

Na praznovanje so ga peljali s kočijo in konjema iz Jahalnega centra kmetije Janhar v Hrašah pri Smledniku, kočijo in slavnostne goste v njej (jubilanta Nandeta z gospo Marušo, komendskega župana Stanislava Poglajna z ženo Mihaelo) pa so na konjih spremljale tri mlade jahačice. Za praznično razpoloženje je poskrbel harmonikar.

Stoletnika Nandeta Vodeta so po prihodu k lovskemu domu pozdravili komendski župan Stanislav Poglajen, starešina Lovske družine Komenda Goran Peršin (z dr. Stanislavom Zarnikom soavtor knjige o Nandetu Vodetu Vredno je bilo, izšla je leta 2014), predsednik Konjeniškega kluba Komenda in častni občan Lojze Lah, predsednik DU Komenda Saša Lenarčič, predsednik NO PGD Komenda Franjo Verhovnik in predsednik krajevne organizacije Zveze združenj za vrednote NOB Komenda Filip Železnik.

Župan Poglajen je omenil pestro in plodovito življenjsko pot, predvsem pa delo in pomembne naloge, ki jih je nekdaj opravljal slavljenec. Kot poslanec se je posebej zavzemal za zavarovanje kmetov in kmečkih družin, hodil v Beograd, se je srečaval celo s predsednikom Titom …  Za darilo mu je izročil sliko Komende domačega slikarja Karla Briclja.

Starešina Peršin je spomnil na jubilantovo navdušenje za lovstvo, delo in naloge v Lovski družini Komenda, katere zvest in ponosni član je še danes, dolga leta pa je bil njen prvi mož. Obdaril ga je s sliko z lovskim motivom, z jubilantom pa pripravlja daljši pogovor za Aplenco.

Predsednik Konjeniškega kluba Komenda Lah je spomnil, da je bil Nande Vode soustanovitelj tega kluba. V šali mu je zaželel, da bosta skupaj praznovala še višjo starostno obletnico: Nande Vode 120 let življenja, on pa 100 let.

Franjo Verhovnik mu je v imenu PGD Komenda, katerega član je stoletnik, izročil kip zavetnika gasilcev sv. Florijana z željo, naj njegov dom varuje pred ognjem in drugimi naravnimi nesrečami.

Saša Lenarčič mu je zaželel trdnega zdravja in še mnogo let, enako tudi Filip Železnik v imenu borčevske organizacije, katere delaven član je bil in je še jubilant Vode. Spomnil je na njegova partizanska leta, junaštvo in vse hudo, kar je prestal med drugo svetovno vojno.

Nekdanji odgovorni urednik Aplence Andrej Žalar (za praznovanje je pripravil publikacijo na štirih straneh s fotografijami jubilanta od starosti nekaj mesecev do postavitve mlaja njemu v čast 22. julija letos z naslovom  100 let Nande Vode) je stoletniku zaželel: »Bodi še naprej tako bister, kot si bil doslej!« Nande mu je, s svojim smislom za humor, odgovoril: »Tega pa ne vem, od kod je to, ali od tistega zgoraj ali od onega spodaj!«

Na slavje je bilo povabljenih okrog 85 posebej povabljenih ljudi, ki so tako sorodstveno kot prijateljsko, delovno, zaradi skupnega opravljanja pomembnih nalog bili in so še povezani z jubilantom. Poleg življenjske spremljevalke Maruše (Nandetu je žena Slavka umrla pred 45. leti, ko še ni bila stara niti 50 let) so se z njim veselile hčerke Dunja, Slavka in Alenka z družinami ter sinova Sergej in Nani (Ferdinand) z družinami. Posebej pa 12 vnukov in 20 pravnukov, ki jih ima jubilant še posebej rad. Najstarejši vnuk Boris šteje 50 let, najstarejši pravnuk Nik pa 18 let.

Nandetove hčerke so poskrbele za obilno, izbrano in zelo dobro hrano za vse goste. Veliko jubilejno torto z napisom 10 x 10 let ter upodobljenim sedanjim družinskim deblom (najožjimi slavljenčevimi sorodniki) je spekla in razrezala ter delila hčerka Alenka; prvi je vanjo zarezal jubilant. Zelo so v veliki vročini prijale hladne pijače, a brez šampanjca ni šlo pri nazdravljanju.

O jubilantu sta mi spregovorili Marušina hčerka Alenka in Nandetova hčerka Alenka. Povedali sta mi, da je še vedno čil, čvrst in zdrav. Še vedno se zanima za dogajanja doma in po svetu, spremlja domačo in tujo politiko, na televiziji pa najraje gleda oddaje z živalmi. Vidi se, da je bil vnet lovec. Rešuje tudi križanke. Gostu sam postreže s kavico.

Nandetu in Maruši kuha njegova hčerka Alenka, ker živi v bližini. Je vse, ima dober tek. Alkohola ne pije, ne kadi (nekdaj je), od pijač ima najraje vodo.

V pogovoru posebej pripoveduje, kako je bilo hudo med drugo svetovno vojno, kako so bili partizani premraženi, lačni, so gazili globok sneg. Za prestano mu ni žal.

Nekdaj je tudi rad risal s kredo, zlasti družinske člane, pa tudi fotografiral, ima veliko fotografij. 

Stoletnik Nande mi je v pogovoru zaupal, da bo po 100. rojstnem dnevu »znova zastavil«. Na vprašanje, ali misli tudi na lastno knjigo, je odgovoril, da ne, kajti »v stotih letih je toliko zgodovine, da ne moreš vsega zapisati. Najpomembneje je, da sem preživel vojno, ko so krogle švigale okrog ušes in mimo nog. Najhuje je bilo, ko mi je umrla žena Slavka. Moral sem živeti naprej, se sprijazniti, da je ni več, znova začeti. Ni bilo več tako kot prej.«

Zagotovil mi je, da kot partizan ni nikogar ustrelil, pa tudi, da ni ubijal drugih: »Nisem bil likvidator! Tudi izdajalec ne! Prav tako, da ni podpiral, kar se je hudega dogajalo po drugi svetovni vojni in med njo. Dodal je, da so »drugi odločali o tem, jaz pa nisem bil za kaj takega«. Takšna je bila pač usoda. Lahko bi bilo drugače. Tudi glede marsičesa drugega. Na to ni mogel odločilno vplivati tudi kot nekdanji član KP Jugoslavije, politični in družbeni delavec.

Glede samega sebe je dejal, da ima »močno notranjo voljo, sebe lahko obvladam«. Zato ni pil alkoholnih pijač, se je odpovedal cigaretam.

V politiki, gospodarstvu in drugje je imel svoja naziranja, zato ni bil na prvih mestih. »Preveč samostojnih ljudi tam ne marajo,« je ugotavljal.

O komunizmu je dejal, da je bil »slab« že od samega začetka, pa tudi pozneje. Prav tako o vsem hudem in zlem, kar se je dogajalo pod njim, za časa njegovega režima.

Ko sem ga vprašal, ali je veren, je odgovoril: »Vera je notranja zadeva. Nekateri se kažejo verne na zunaj, na znotraj pa so drugačni.«

Glede Cerkve pa (v sorodstvu je imel dva duhovnika): »Nikoli nisem bil proti Cerkvi!«

Od duhovnikov je še posebej cenil rajnega komendskega župnika Viktorijana Demšarja, s katerim se je rad pogovarjal, dobro razumel. Ne razume pa, »zakaj bi moral biti duhovnik višji od navadnih ljudi?«

Pri svojih otrocih je zagovarjal svobodno odločitev glede vere, pripadnosti Cerkvi, v družbi.

Glede preteklega dogajanja in sebe v njem ima »mirno vest. Kot da bi me nekdo varoval, mi svetoval, kako naj se rešim v nevarnostih (na primer iz obkoljene Tinčetove hiše v Mostah, kjer so bili po njegovem partizani izdani).« Ukrepal je v glavnem po svoje, kar je po eni strani varneje, ker te drugi lahko izdajo, se lahko varno skriješ, je pa teže, ker o vsem odločaš sam.

Malo ga skrbi, kaj bo z njegovo bogato knjižnico. Rad bi videl, da bi bila urejena, se ohranila, ostala v domači hiši.

Rad je tudi doma. Tu se dobro počuti, otroci lepo skrbijo zanj. Za to jim je zelo hvaležen. Tudi zaradi tega se ne čuti osamljenega, kot se mnogi ostareli.

»Nisem pozabljen!« mi na koncu zagotovi s pogledom na številne goste, ki so mu tudi med najinim pogovorom hodili čestitat, izrekat dobre želje in voščila. »Otroci me niso pozabili!« hvaležen objema svoje najmlajše sorodnike, pravnuke. »Jutri začenjam prvi dan v novem stoletju,« optimistično sklene najin pogovor.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič