Angelska nedelja 1. septembra, za prebivalce pod zvonom sv. Klemena v Suhadolah tudi žegnanjska oz. »smajna«, tudi letos ni minila brez »nočne akcije« drznih vaščanov. Opazovalec dogajanja L. mi je povedal, da jih je bilo šest in da so po vasi »operirali« med tretjo in četrto uro. To je v času, ko večina Skadovcev trdno spi (smrči), se kakšna žena, željna nežnosti, privije k možu, ga prime za nos, če se »mala nočna glasba« spremeni v neuglašeno orkestralno hreščanje, pogumnejša in močnejša ga celo poskuša s hrbta obrniti na trebuh. Nekatere z vidnejšim uspehom, druge si še globlje porinejo čepke v ušesa. Celo pisca teh vrstic je najprej prebudil pok, podoben strelu iz pištole, lahko tudi puške, kmalu zatem »mačje-pasji« spopad v bližini, nato pa, v trenutkih olajšanja, govorjenje v bližini. Mirno je, ne da bi pomislil, da se je »Operacija smajna« že začela, šel naprej sanjat sen o jurčkih, dežnikaricah, golobicah, karželjnih …
Tudi njegova žena M., ki je morala vzeti zdravilo, ni posumila, da so »obiskovalci« tudi z njenega okna vzeli eno rožo. Celo navdušena je bila, ko je, vračajoč se s sosedom F. od maše in petja v Komendi, videla, kako lepo je okrašen prostor pred vaškim svetiščem. Ko je pozneje opazila, da tudi njej manjka ena roža, je celo vesela izjavila: »Naj še moja roža polepša našo »smajno!«
Njen mož si ni dal dvakrat reči, ko mu je povedala, kako lepo je »ocirana« zunanjščina znamenitega baročnega svetišča, mimo katerega sta sveta brata Ciril in Metod leta 867 papežu Hadrijanu II. nesla relikvije papeža mučenca sv. Klemena. Urno je sedel na svoje staro Rogovo kolo, vzel s seboj nikona, beležnico pa, ker je bil še svež po dolgem spanju – vlečenju drete – pustil doma. Pred hišo, kjer »Bog roko ven moli«, kot je dejal gostilni nekdanji tehnični urednik Družine in slikar Tone Seifert, je srečal vaščanko, ki je žolčno nekaj dopovedovala ranim gostom. Mogoče celo »operaterjem« v podvigu »Smajna 2019«? Ob tem je držala v rokah cizo, na kateri je bilo več različnih rož. Očitno je hitro prepoznavala in odpeljala svoje. Tudi vaščanka Ida je prav neverjetno hitro našla svojo pogrešano rožo.
Sosed Jani se je hudoval nad tistimi, ki so na cesto tik mimo cerkvenega zunanjega obzidja postavili težka cementna korita s rožami. Za to so po moji oceni morali biti kar štirje krepki fantje ali dedci. Mogoče jih je s pogledom "zalotil" celo krepak možakar, ki ga je topla noč zvabila na klopco v bližnjem parku, kjer je mirno sanjal svoj sen po mlaju, dokler ga niso skadovski Samarijani spravili pokonci in v varno zavetje njegovega doma – postelje. Vse močnejši sončni žarki, tako zaželeni v ranem jutru, bi bilo lahko premočni za njegovo glavo, ki jo je »dal hladiti« v travo. Je pa pernica že primernejša za to.Verjetno pa ni bila njemu namenjena stilizirana roža s številko 50 tik ob zunanji cerkveni steni, ki se je bogve po kakšnem naključju in od kod znašla na tem kraju?
Nekaj vaščank, ki so že spekle potico in bobe prejšnji večer, je že pred mašo odpeljalo svoje "pogrešane" rože domov, večino pa jih je nič kaj prijetno in zamudno delo še čakalo. Veliko dela sta imela tudi cerkvena ključarja Ferdinand Lah in Igor Jenko, da sta iz neposredne okolice cerkve odstranila, kar bi motilo udeležence maše oz. jim preprečevalo dostop v svetišče. Med drugim sta s kovinskih vrat v cerkvenem obzidju ostranila napis, ki je vabil k dobremu življenju. Ne tistem, o katerem je bila zahtevna Božja beseda te nedelje (Ne izbirajte si prvih sedežev, da ne boste na koncu obsedeli na zadnjih!), marveč onem na kolesu. Res se je to nedeljo veliko Slovencev namesto za mašo odločilo za te vrste »leteče oznanjevanje« zdravja. Nekateri so se celo pripeljali mimo cerkve in z zanimanjem ogledovali desetine rož lončnic, grmovnic; celo staro kolo brez pnevmatike se je znašlo na otoku sredi krožišča, pa že nagnit paradižnik. Sam vhod v cerkev je krasila slovenska zastava in na svoj način pričevala, da smo Slovenci (Skadovci) verni ljudje. To jih je veliko tudi v resnici potrdilo z udeležbo pri maši, pri kateri se je z lepim petjem izkazal mladinski cerkveni pevski zbor iz komendske župnije. Vsi pa so zavzeto prisluhnili duhovni spodbudi župnika Zdravka o pravi ponižnosti. Med njimi tudi domačin pesnik, pisatelj in literarni zgodovinar France Pibernik, ki bo jutri praznoval že 91. rojstni dan. Maša je bila prav za njegovo veliko prerano umrlo ženo likovno pedagoginjo Jolando. Ko sem ga povprašal, kako je z njegovim zdravjem in nasploh, mi je zagotovil, da še vedno načrtuje nova literarna dela. Prav neverjetno, kaj vse v tej visoki starosti zmore naš kremeniti France!
Skadovska "smajna" je bila, ker je bilo tako lepo vreme, tudi priložnost, da so se žene in dekleta oblekle v najlepše obleke. Nekatere že v barve, ki bodo modni hit letošnje sezone, jih je pisec teh vrstic videl v domžalski Manufakturi, kjer sta pred dnevi nakupovala z ženo. Barve, ki jih ima tudi sam rad, ima kaj od tega že doma, vendar verjetno ne veljajo za moške, bi se pa dobro počutili v njih, ker bi mislili, kako so še mladostni in pri močeh.
Ubrano pritrkavanje domačih in drugih pritrkovalcev je botrovalo tudi temu, da se obiskovalci maše niso takoj razšli na svoje domove, marveč še malo pokramljali pred cerkvijo. Tudi še polni vtisov prelepe notranjščine svetišča sv. Klemena, svarilne besede župnika Zdravka o tistih, ki si želijo le prvih sedežev, imenitnosti, hvale in slave. Slednja gre predvsem mučencu papežu Klemenu, skrbnikom njemu posvečenega svetišča, tihim molivcem in izvrševalcem dobrih del. Pohvala in kakšen kozarček dobrega vina pa tudi možem, ki so ženam pomagali »tovoriti« cementna in lončena korita z rožami in grmovnicami na njihova "matična mesta".
Spektator in auditor
