Janez Lončar st. se je kljub veliki vročini lotil pletja vrta zaradi razraslega plevela južno od svoje hiše na Podborštu. Večina tega ne bi naredila, bi rekli, da ni vredno, saj ni tako veliko plevela. Janez pa, temeljit kot je, je menil drugače, ga je plevel med travo močno motil. Vzel je v roke motiko in grablje ter velik del vrta – travno rušo – odkopal deset centimetrov globoko.

Pri tem se mu je nekaj zasvetilo pred očmi, kar ni mogel verjeti: naletel je na zlat prstan s petimi rubini, ki ga je kupil ženi Julijani ob 50. obletnici njune poroke. Žena ga je nekaj let nosila, potem pa ga je izgubila pri delu na vrtu. Oba z Janezom sta bila zelo žalostna, saj jima je bil zelo drag spomin na njuno poroko 17. avgusta 1963 v komendski župnijski cerkvi sv. Petra; Cerkveno ju je poročil komendski župnik Viktorijan Demšar, civilno pa matičarja Nande Vode in Angela Peterlin.

Janez je, prepričan, da bo enkrat našel izgubljeni prstan, to celo zagotovil hčerki Slavi: »Če ga bo kdo našel, ga bom jaz!« In res ga je. Kot je že prej hčerkinega. Pa ne z detektorjem za kovine, marveč pri odkopavanju zapleveljene travne ruše.  

Ko ga je našel, je rekel: »Juli, kje pa si?« Trdno je bil prepričan, da stoji za njim, a je, ko se je ozrl, ni bilo. Kako bi tudi bila, ko po smrti 20. februarja 2025 počiva na komendskem pokopališču. Janez jo redno obiskuje, ji prinaša rože. Odslej jo bo tudi z njenim zlatoporočnim prstanom.

Pred tremi leti sta praznovala že 60. obletnico poroke. Zelo slovesno. Romala sta tudi k Mariji Pomagaj na Brezje, kamor sta vsako leto ob obletnici poroke, da sta se ji izročila, kot tudi svojo družino, v varstvo. Mogoče pa je tudi brezjanska Marija pomagala Janezu, da je našel tako dragocen spomin in potrditev svoje ljubezni do Julijane, ko je bila še živa? Sicer pa prava ljubezen traja prek groba … Ali ne?

Jožef Pavlič