Tam kupujeva, ker nama je ta trgovina najbližja, se žena tja pelje s kolesom. Glavni razlog pa je ta, da točno veva, kje je kaj na policah. Če ne najdeva, vprašava zaposleno osebo. Radi nama pomagajo.

Tudi če sva kje drugje po opravkih, se najraje ustaviva pri trgovini TUŠ v Mostah.

Zadnje čase opažava, da imajo težave z osebjem. Namesto starih, izkušenih in urnih prodajalk v trgovini vidiva mlade prodajalce in prodajalke. »Hvala Bogu, da so dobili službe,« si rečeva. Vidiva pa, kako se zatika pri ponudbi, postrežbi in na blagajni. »Premalo nas je«, mi je povedala ena izmed prodajalk.

Da je res tako, sva se prepričala na god sv. Roka, ko sva imela v drugem kraju najprej opravek v bližnji trgovini z raznovrstnim materialom, nato pa se še zapeljala do malce oddaljene trgovine TUŠ. Tudi zaradi tega, ker kdaj tam kupujeva. Že prvi vtis, ko sva stopila v trgovino, ni bil dober. Za blagajno le ena blagajničarka, pred njo pa dolga vrsta kupcev. Postaviva se v vrsto za kruh. Mimo pride gospa srednjih let in reče prodajalki kruha: »Pošljite še eno osebo za blagajno! Ali ne vidite, kako dolga vrsta je?« Prodajalka ji odgovori: »Sva samo dve. Ena za blagajno, druga za strežbo.«

Radovednost mi ni dala miru, pa sem prodajalko pri policah s kruhom vprašal: »Slišim in tudi vidim, da je v trgovinah TUŠ kriza; da ljudje raje kupujejo drugje, v Hofru … Ali imate tako slabe plače, da manjka osebja? Vprašljiva je tudi kakovost blaga. Kdaj kakšen izdelek tudi ni ustrezno cenovno označen.«

Prodajalka me samo pomenljivo pogleda, skomigne z rameni in ničesar ne reče. Verjetno si tudi ni upala. Krepkejši moški v vrsti za mano pripomni: »Kdo bi pa delal? Mladi so raje brezposelni, dobivajo socialno podporo. Zakaj bi delali le za malo več evrov?«

Prodajalka je tiho.

Opazim, kako je prišla k naslednjemu »pultu« za prodajo salam in sira mlada majhna prodajalka zelo lepega obraza. Začudi me, kako se kislo drži. Čez čas začne jokati, jo oblijejo solze. K njej pride od nekod iz ozadja starejša prodajalka, ji namigne, naj se odstrani, in začne streči sama. Počasi, hladno, brez čustev. Ledenega obraza. Ko to vidim, sem ženi že skoraj rekel, naj pusti vse skupaj; da bova salamo in sir kupila kje drugje. Tudi, ker sem se bal vrste pred blagajno. Zelo se nama je že mudilo domov zaradi varstva vnukov. Žena je kupila še nekaj drugih stvari, mesa pa k sreči ne. Če bi ga, bi ji rekel, naj ga ne, ker je bilo temno rdeče barve, je že na videz dajalo vtis, da je staro. Nisem želel ponoviti napake, ki sem jo pred letom naredil v trgovini Spar v Komendi (sedaj je zelo lepo urejena, s kakovostno ponudbo, le ena izmed blagajničark bi bila lahko bolj prijazna), ko sem v soboto pozno popoldne kupil edini večji kos mesa, ki je še ostal, zanj odštel kar 17 evrov. Že to bi mi moralo biti sumljivo, da drugega mesa ni bilo. Kupil sem ga, ker je prodajalec zatrjeval, da je z mesom vse v redu. Seveda, da bi ga prodal. In ga tudi je. Naivnemu, nič hudega slutečemu, a malce le dvomečemu občanu.

Žena se je potem v nedeljo trudila z njim, da bi z zelenjavnimi in drugimi dodatki skuhala kolikor toliko užitno juho, a ji ni uspelo. Je pa že prej vihala nos, dvomila, ali bo dobra juha iz tega zasoljeno dragega kosa govedine. Videz mesa in vonj je nista prevarala, kar mi je takoj povedala, ko sem prinesel domov tisti kos mesa. Juho smo, malce na silo, pojedli, mesa pa še pes ni maral. Očitno imajo dobre »detektorje«, da vedo, kaj je užitno in kaj ne. Moram pa priznati in jih pohvaliti, da so se pri Sparu v Komendi zelo izboljšali, prijazen mesar sedaj postreže z res dobrim mesom, tudi priporoči kakšen dober kos. Skozi trgovino se občasno sprehodi uglajen gospod, za katerega bi rekel, da je šef.

Žena mi, ko to pišem (kaj, sem bil raje tiho, da jih ne bi slišal še od nje, a mi vest ne da miru, da bi bil tiho, ne bi na to opozoril), pravkar pove: »Sedaj gre pa tudi v Tušu v Mostah hitro. Se vidi, da se je vrnila šefica. Takoj mi je svetovala, kaj naj kupim, je ceneje. Tudi, kaj velja kupiti jutri.«

»Lepo,« se še sam razveselim in se, žalosten, v mislih vrnem v prej omenjeno prodajalno Tuša.

»Ali si opazila jokajoče dekle?« rečem ženi med vožnjo domov. »Sem,« mi odgovori. »Verjetno jo je prodajalka nadrla, kaj dela zadaj v trgovini, naj gre streč.«

»Nekaj takega je moralo biti,« menim. »Res žalostno. Se mi je prav zasmilila. Tako mlado in lepo dekle.«

»Ti vidiš samo to!« mi je takoj zabrusila žena.

Dekle se mi je res zasmililo. Lahko, da jih je slišala čisto po nedolžnem. Kdo je bolj občutljiv, kdo manj. Sam spadam med prve. Je bila pa, objokana, tudi prav lepa. »Kot Marija Udarjena iz Ljubnega,« sem že skoraj mislil reči, a sem se zadržal. Tudi ona je bila tega dne "udarjena". Ne s kladivom, kot ljubenska, marveč z besedo. Imela je Mariji podoben obraz. »Blagor fantu, s katerim hodi. Takšna milina,« razmišljam dalje sam zase. In se mi pri tem zasmilijo možje, ki imajo prave možače. Komandirke! V kaj vse se z leti spremenijo ženske, ugotavljam. Nocoj bom spet segel po psihologu Trstenjaku. Škoda, da ni napisal knjigo Živeti z žensko. Raje, je že vedel, zakaj, knjigo Med ljudmi. »Nešto izmedju,« bi rekli Hrvati.

Najraje bi obrnil avto in šel potolažit tisto dekle, a se nama je z ženo res mudilo domov. Mogoče jo bom pa potolažil kdaj drugič, ko se bom peljal mimo trgovine, si rečem. Jo poklical za hip iz trgovine, ji rekel nekaj tolažilnih besed, jo objel in poljubil. V duhu besed nadškofa Stanislava Zoreta pri maši v Ljubnem in škofa Francija Šuštarja v Mostah pri Komendi. Kako moramo biti usmiljeni, odpuščajoči in ljubeznivi do svojih bližnjih, vseh ljudi. Tega je vedno manj. Zato tudi objokani obrazi deklet, kot je bil v prodajalni TUŠ nedaleč od nas. Še danes mi je hudo zanjo. Za to ubogo, nežno, lepo dekle. Mogoče študentko, ki bi rada zaslužila nekaj evrov, brezposelno … Sedaj pa ta bridka izkušnja.

V kaj se spreminja naša družba? Gospod premier, ali se kdaj vprašate tudi to? Ali boste opozorili in povabili Slovence, naj bodo kljub krizi malo bolj človeški? To res ni vaša dolžnost, lepo pa bi bilo. Nadškof in škof sta to že naredila. Bo potrebno, kajti, tako pravijo, nas najhujše še čaka. Tedaj bo prav, da vidimo tudi drugega, ne le sebe in svoje potrebe. O tem sem se prav danes pogovarjal s prijaznim učiteljem Matijem, ki roma po slovenskem delu Jakobove poti. Bila sva si edina: človek vse bolj postaja človeku volk, namesto ovčka. Tudi v šoli se to vidi pri učencih. Matija je potrpežljivo prisluhnil očetu, ko je ta prinorel v šolo, češ kaj počne z njegovim sinom, da se je "izkašljal", nato mu je, ko se je malo umiril, razložil, kako je skušal pomagati njegovemu sinu; nazadnje sta si spravljivo segla v roke. Pritrdim mu, da dobro vem, kako je to, saj sem bil na naši osnovni šoli najprej predsednik sveta staršev, nato pa še šole. Da sem lahko dobro sodeloval z učitelji, teže s starši. Posebej ko so ti za vsako ceno zagovarjali svoje otroke, čeprav niso imeli prav, se niso prej prepričali, kako je z njimi v šoli. Uspel sem, ker sem bil trdno prepričan, da je vsako težavo mogoče rešiti, če so ljudje za to. Upam, da bo tako tudi v neimenovani trgovini Tuša, da simpatično dekle ne bo trpelo posledic, bo njen obraz razvedril nasmeh. Ko bom prihodnjič tam kupoval, bi jo rad videl dobre volje, nasmejano, čeprav je tudi ženska, ki joka, lepa. Ni pa prav, da joka, ker doživlja krivice, trpi, saj je ustvarjena za to, da bi bila srečna. Koliko Slovenk je zares?  

Užaloščeni kupec Jožef

(Fotografije so simbolične. Prodajalne, v kateri se je dogodil opisani žalostni primer, ni na fotografiji, ker ne želim, da bi se že tako prizadetemu dekletu še kaj hudega pripetilo, močno pa, da se kaj takega ne bi več in nikjer dogodilo.)