Logo MojaObčina.si

Komenda

JUTRI
26°C
17°C
TOR.
30°C
16°C

Najprej v glavi, nato v naravi

Helena Rode z Viševce je že šestič postavila jaslice v naravnem okolju nad njihovo domačijo.

Za jaslice Helene Rode na Viševci pod Šenturško Goro mi je prva povedala pevka in pesnica Marija Kern iz Komende. Rekla mi je, da si jih moram nujno ogledati, jih fotografirati in kaj napisati o njih. Z obiskom sem odlašal, ker sem imel obilo drugega pisanja, pa tudi zaradi mrzlega vremena; me ni mikalo, da bi hodil tako daleč. Poklical sem znanca in ga vprašal, ali pozna te jaslice, jih je že videl in kaj meni o njih. »Nič posebnega!«, jih je ocenil.

Njegova »ugotovitev« mi ni dala miru, sem postal še bolj pozoren nanje. »Moram si jih ogledati, da sam presodim o njih,« sem sklenil. Najprej sem na medmrežju pogledal, kaj piše o njih. Veliko, lepo in spodbudno, sem ugotovil. Posebej o njihovi postavljavki gospe Heleni Rode. O jaslicah je poročal Gorenjski Glas, znani časnikar Janez Kuhar, celo Družina.

Dobri odmevi v javnih občilih

Zato sem v soboto, 15. januarja, najprej poklical časnikarja in fotografa Gorenjskega Glasa in Kamničana Aleša Senožetnika. Povedal mi je, da on tokrat ni pisal o jaslicah za Gorenjski Glas, si jih ni ogledal. Namignil mi je, da je verjetno to naredil časnikar Janez Kuhar iz Cerkelj na Gorenjskem. Ko sem ga poklical, mi je potrdil, da si jih je res ogledal in da je o njih že napisal poročilo za Družino ter ga poslal uredniku krajevnih novic iz Cerkve na Slovenskem Karlu Smodišu. Zahvalil sem se mu, ker mi je to povedal, da ne bom še jaz pisal za Družino. Že prej sem se z urednikom revije Jaslice Igorjem Vojinovićem dogovoril, da bom napisal o Heleninih jaslicah za to revijo. V glavi sem imel tudi prispevek za spletno stran Družine in spletno stran MojaObčina.si – Komenda. Odvisno od tega, kaj bom videl in kako se bom pogovoril z gospo Heleno. Slednje mi je še posebej priporočil Janez Kuhar. O postavljavki jaslic je izrekel same pohvale.

Po dolini potočka Doblič

»Upravičeno,« sem ugotovil po kar triinpolurnem srečanju in pogovoru z njo minulo soboto, ko sem imel vrh glave pisanja, me je čakal še zadnji pregled mojih prispevkov za knjigo (Ne)poznani Glavar, za kar sem moral imeti spočito glavo in oči. »Danes ali Bog ve kdaj,« sem se odločil. Tudi zaradi ugodne vremenske napovedi. Na hitro sem se toplo oblekel, dal v nahrbtnik svojega nikona, beležnico in nekaj kemičnih svinčnikov, da bo vsaj eden pisal.

»Izbral si pravi dan,« sem hitro ugotovil, ko sem ubral dobro mi znano gozdno cesto v smeri Viševce in Tunjic, kjer je moja mama podedovala gozd v veliki strmini Potokov, dolbe svojo strugo potok Doblič (mi smo mu rekli Duplč, najustrezneje pa bi ga poimenovali Dolbič), sam kdaj pa kdaj tudi dobim kakšnega jurčka. »Zadnje tri leta jih je bilo bolj malo,« mi je pozneje povedala mama Helena. Zato je dva jurčka postavila v jaslice. To mi je potrdil tudi znani gobar France Drolec, ki jih, tako pravijo, nabira prav v teh krajih. »Mogoče pa bom ugledal ob poti kakšnega zmrznjenega še od jeseni,« si zaželim, ko merim pot ob strugi Dobliča. Avto sem raje pustil v dolini, bi bil skoraj greh, da se v tako lepem vremenu vozim po poti in pokrajini, ki kar kliče po daljšem osvežujočem sprehodu. Tudi zaradi minus petih stopinj Celzija, čeprav je sonce močno osvetljevalo Komendo, Podboršt, Komendsko Dobravo in Cerkljansko Dobravo ter travnike in rebri, mimo katerih sem se vozil. Ob cesti parkirani avtomobili so potrjevali, da me je nekaj planincev že prehitelo. Gozdna pot, ki s pred leti asfaltirane poti zavije levo v smer Šenturške Gore, me je spomnila na leta, ko sem še kot fant pomagal očetu pri spravilu drv in hlodovine iz našega tamkajšnjega gozda, pa tudi na neprijavljeni posek in skorajšnjo krajo smrekovine iz njega, a je oče še pravi trenutek pri tem zalotil človeka iz sosednje vasi, ki se je potem pri miličnikih izgovarjal, da ni vedel za gozdno mejo med svojo in našo parcelo. Lahko da res ne, a prilika dela tatu, pravi pregovor. Ostal je nekaznovan, mi pa smo utrpeli škodo zaradi prezgodaj in nenadejano posekanega stavbnega lesa.

Raje kot o tem, pa tudi o človeku, ki se je po maminem pripovedovanju med drugo svetovno vojno skrival v domačem gozdu, sem med hojo pogledoval deloma zaledenelo strugo živahnega potočka, ki se ob močnem deževju, še bolj pa, če se utrga oblak, spremeni v besnečo »pošast«, ki vse, kar ji je dosegljivo, trga in nosi s seboj.

V svetu duhovnika in znanstvenika Simona Robiča

Spomnil sem se nekdanjega župnika na Šenturški Gori Simona Robiča (1824–1897), botanika, entomologa, malakologa, geologa, paleontologa in jamarja, ki je tod, ob potoku Doblič in drugje v okolici, našel dotlej neznane mahove in polže, pa kamnine, je pod pokopališkim zidom gojil modrase in črne gade. Ljudje so ga imeli za malce prismojenega, kar so tako veleumi, ker je nosil klobuk iz storževih lusk, a si je dopisoval z mnogimi znanstveniki po svetu, jih seznanjal s svojimi najdbami. Po njem se imenuje Društvo za raziskovanje jam v Domžalah.

Ob pomisli na velikega znanstvenika sem se spomnil tudi svoje nekdanje profesorice biologije Vide Brelih na Gimnaziji Poljane, ki mi je naročila, naj za herbarije sošolcev preskrbim redek lišaj, ki raste na drevesih. Dobil sem ga prav ob poti v »naš« gozd, zanj pa sem moral splezati na drevo. To mi kot gimnazijcu, vajenemu plezati na drevesa, ni bilo težko. Profesorica in sošolci so bili zelo zadovoljni z njim.  

Gospa Helena mi je, ko sem ji omenil Simona Robiča, povedala, da so nedavno biologi spet raziskovali strugo potoka Doblič in naleteli na redkega polža. Svetoval sem ji, naj to takoj zapiše, kot še marsikaj drugega, ko sem videl, da ima pri jaslicah tudi knjigo vtisov obiskovalcev. »Marsikaj prepišem iz nje,« mi je zaupala.

Zaselek z le tremi domačijami

A pot do nje ni bila tako lahka, kot sem sprva menil. Po dokaj strmi vijugasti cesti sem se kar nasopihal do Viševce z vsega skupaj tremi hišami: pr' Habjan, pr' Senc in pr' Udamovc št. 3, kot se reče po domače pri njih. Gospe Heleni sem že mislil reči, da to hišno ime pride od Adama, bi se moralo reči pr' Adamovc, a je laže izgovorljivo pr' Udamovc, kot pravijo tudi našim sosedom v moji rojstni vasi Nasovče. Vprašal pa sem jo, ali so v sorodu z njimi. Odgovorila mi je, da niso in da je rojena prav v tej hiši. Njen oče Jože, Hribčov s Klanca pri Komendi, se je sem priženil na kmetijo, je vzel za ženo njeno mamo Francko, ki šteje 78 let, za katero tudi skrbi. Tokrat je ni bilo doma, je šla s Heleninim  možem Cirilom v Šmarco, kjer imajo tudi kmetijo. Ciril je namreč doma iz te vasi in je sorodnik kardinala Franca Rodeta. Po njem se Helena sedaj piše Rode, prej se je Sodnik. Na tukajšnji kmetiji imajo v hlevu deset glav govedi, tri ponije in pet koz. Okrog hiše se potepa šest mačkov, kdaj pa kdaj zalajata dva psa. Otroci imajo posebno veselje z malim sivkastim muckom, ki silno rad vidi, da ga pobožajo in vzamejo v roke. Heleni v kuhinji »dela družbo« pod gajbico tudi zajček. Razmišlja o nakupu pravega delovnega konja, saj bi jim prišel zelo prav pri vlačenju hlodov iz gozda pa tudi na strmih košeninah pod hišo.

Zamesila je in spekla kar štirinajst hlebov kruha

Heleno sem obiskal v času, ko si normalna ženska, predvsem gospodinja, to najmanj želi: ob peki kruha. A Helena je izredna ženska, žena in gospodinja, mi tega ni zamerila. Ko sem si ogledoval jaslice nad njihovim domom ob gozdnem robu in jih fotografiral, je toliko pokukala iz hiše, da me je pozdravila in mi povedala, da bo ravno začela dajati hlebce v krušno peč. Poprosil sem jo za hitro fotografijo ob jaslicah, nato stopil za njo v hišo, ji spotoma govoril, da sem kmečki sin in da dobro vem, kako je s peko kruha, saj ga je tudi moja mama Angela pekla v krušni peči, ji zagotovil, da je ne bom čisto nič motil pri tem. Usedel sem se k mizi z vzhajajočimi hlebci kruha. Helena je, preden jih je začela z loparjem dajati v peč, razgrebla žerjavico v njej in naredila prostor zanje, izmerila temperaturo v peči, vsak hleb zarezala in pokrižala, nato pa pogledala na uro, da bo vedela, kdaj jih mora začeti jemati iz peči. Tega jutra je vstala že ob pol petih, nakrmila živino, zakurila v peči, ob pol sedmih zamesila testo za kruh, za kar 14 hlebcev, je zanje porabila deset kilogramov moke (katere, naj ostane skrivnost, kajti sicer je bo v trgovini, kjer jo prodajajo, zmanjkalo, zanjo pa je najboljša; naj povem, da bele gladke moke), postorila vse drugo potrebno. Toliko hlebcev, ker so si številni obiskovalci jaslic zaželeli njenega kruha. Prvi seveda jaz, ki sem bil priča prav obrednemu dajanju hlebcev v peč, za menoj pa markacisti Planinskega društva Komenda, njeni dobri znanci, ki so se med daljšim pohodom tudi ustavili pri njej. Vsem je postregla z izjemno okusnimi flancati, »dušo pa so si privezali«, že malce prepoteni od dolge hoje s Križa prek Tunjic do Viševce, z zelo okusnim »šnopčkom« in borovničevcem. Z njimi je »romal« tudi en hlebec ravno pečenega kruha. »Tudi Vam bom dala enega,« mi je pozneje zagotovila, ko sem, priznam, kar malce nevoščljivo gledal v nahrbtnik Polone Razpotnik iz Most, kamor je gospodinja Helena spravila, zavitega  v papir, zlatorumeni hlebec kruha. »Bog Vam ga požegnaj!« sem nazadnje rekel v mislih, saj pri tako dobrem kruhu, kot ga speče Helena, moraš človeku zaželeti le najboljše. Kot mi je Polonina visokorasla prijateljica rekla o njej: kako krasna ženska je. Ob tem pa pristavila: »Tega nisem rekla kar tako,  težko koga pohvalim, njo pa res lahko«. Ko sem pogledal Polonin nasmejani obraz, ob tem pa tudi Helenin, sem videl, da sta si podobni: obe izžarevata toplino, prijaznost in posebno energijo.

Hvalnica dobri ženi in gospodinji

»Blagor možu, ki dobi takšno ženo,« sem pomislil s svetopisemskim Pridigarjem, katerega slavospev modri in dobri ženi sem pred dnevi prebral v Svetem pismu. »Blagor Cirilu, da je dobil Heleno za zakonsko družico,« sem ga v mislih blagroval, ko sva srebala močno pravo kavo, skuhano na štedilniku, v katerega je Helena na hitro potaknila nekaj vejevja in palic od butare. Ob tem je pripomnila, da je hrana, skuhana na tem štedilniku, čisto drugačnega okusa kot pa na sodobnih grelnih ploščah, pečenka čisto drugače diši, prav tako segedin golaž ali pa navadni, fižolova juha, ki jo kuha tega dne za kosilo, in druge jedi, ki jih najraje kuha. Loti pa se vsega. Spotoma cvre flancate, naredi piškote in drugo pecivo, kdaj tudi potico. Kuhati, peči in cvreti se je naučila pri mami, a sama dela malo drugače, pri tem ji pomagajo dolgoletne izkušnje. Še posebej pri peki kruha. To je razodeval že pogled na dvanajst hlebcev na mizi (eden je bil že varno spravljen v mojem nahrbtniku), na polici kredence pa še na pladenj, poln flancatov. Za nove obiskovalce. Res so prišli, med njimi zakonca Silvo in Monika Žurbi iz Komende z malima občudovalkama jaslic, najprej pa mucka, pa mož in žena z otrokoma, očitno dobra Helenina znanca. Ko sem ju povprašal, od kod sta, sta rekla: »Iz bližine«. Očitno sta me poznala, ker sta me vprašala, ali bom zgodbo o Heleninih jaslicah objavil v Aplenci. Odgovoril sem jima, da upam, vendar bo to bolj težko, kajti Viševca je v cerkljanski občina, Aplenca pa je glasilo komendske občine. »Ne bi bilo slabo, da bi to naredil,« sem pomislil glede na to, da je veliko obiskovalcev Heleninih jaslic prav iz komendske občine.

Jaslice so prišli pogledat tudi prizadeti otroci

»Pred dnevi so bili tukaj tudi duševno prizadeti in invalidni otroci,« mi pove, ko začneva odvijati s klopčiča dolgo nit zgodbe o njenih jaslicah, zaradi česar sem pravzaprav prišel na Viševco. Malo, priznam, tudi zaradi tega, ker sta me oče Jožef in stari oče Matija kot otroka vzela s seboj, ko so šli prešat sadje za mošt prav v to vas. Tega se, ker sem bil še tako majhen, ne spominjam več dobro, v meni pa je ostal strah pred nočjo v gozdu, kajti domov smo se peljali z vozom, v katerega je bil vprežen še vol, v trdi temi, je bila moja mama vsa iz sebe, kje smo hodili tako dolgo. Zamudili smo se, ker so bili pred nami za prešanje mošta na vrsti še drugi.

Je pa še drug spomin, ko sva se z mlajšim bratom Petrom nekega nedeljskega popoldneva povzpela v to vas, so nama v eni izmed hiš, mogoče prav pr' Udamovc, postregli z zelo okusno in močno govejo juho (gospodinja je rekla, da drugega nima), nazaj grede pa sva večinoma pešačila, saj se nama je strgala veriga pri kolesu, s katerim sem peljal brata.

Enkrat sem se pr' Senc, kjer je danes spominska plošča na žrtve druge svetovne vojne, ustavil prav pri tej hiši, ko sem v Vidičevi knjigi bral o tem, kako se je okupator znesel nad domačini, ki so sodelovali s partizani. Kaj pa naj bi drugega v teh hribih, kjer so podnevi gospodarili Nemci, ponoči pa partizani? Gospa Helena mi ni želela pripovedovati o tem, povedala mi je le, da se je njena stara mama pred okupatorji, ki so grozili, da bodo požgali vas, rešila tako, da se je z otrokoma zakopala v gnoj, starega očeta pa so, ni hotela povedati kdo, neke noči odvedli, ga ni bilo več nazaj, še danes ne vedo, kje je njegov grob. Kot grob marsikaterega človeka iz vasi pod Krvavcem. Strašne zgodbe, ki mi stopajo pred oči, ko ravno berem Jančarjev roman In ljubezen tudi. Naj so bili krvniki Nemci, partizani ali »ta beli«.

Zgodba o Heleninih jaslicah

Raje kot tem zgodbam, sva se z gospo Heleno posvetila zgodbi o njenih jaslicah, ki jih postavlja že šest let. Res zgodbi, kajti Helena si je tako tudi zamislila jaslice. Najprej v glavi, v svoji bujni domišljiji, nato jih je začela postavljati. V naravi na prijaznem obronku nad domačijo tik ob gozdnem robu, v katerem kraljuje kar sedemsto let star kostanj. Najprej je izdelala cerkvico, jo »posvetila« svoji zavetnici sv. Heleni, materi cesarja Konstantina. Povedal sem ji o njej, jo opozoril na knjigo Helene Štefanič iz Kočevja; da so v Križah iz glavnega oltarja odstranili prekrasen kip sv. Helene s križem, vanj pa dali Križanega, s čimer se nekateri umetnostni zgodovinarji niso strinjali. Jezus ima tako prednost pred vsemi drugimi, a tudi sv. Helena s križem je zaradi odkrivanja svetih krajev v Palestini, povezanih z Jezusovim življenjem in javnim delovanjem, vredna vsega spoštovanja in časti. Tudi mesta v glavnem oltarju, kot ga ima v njej posvečenih cerkvah na Slovenskem.

Njena sedanja poimenovanka na Viševci mi je nato podrobno razložila, kaj je in kje na kar 85 kvadratnih metrov jaslic, osvetljenih ponoči. Vse ima svoj smisel, razlog in razlago, najprej pa je bilo načrtovano, premišljeno in domišljeno v Helenin glavi. Večinoma je naredila sama. Pri tem je uporabljala motorno žago,  kladivo in žeblje. Posebej pri izdelavi lesenih hišic in plotu. Malo ji je pomagal mož Ciril in že odrasli otroci Rok (38 let), Blaž (27 let) in Urška (33 let). Letošnje jaslice je postavljala štirinajst dni in noči. Tako dolgo najprej zaradi njihovega obsega ter dežja in snega.

Figure kupuje na Štajerskem, ker so dovolj »vzdržljive« za postavitev na prostem in niso kičaste. »Kiča ne maram. Vse naj bo čim bolj naravno,« mi zagotovi. »Vzeto iz sveta, ki me obkroža«. Od hišk do gozdnih živali. »Prelep svet, vendar zelo zahteven za preživetje,« sem ugotavljal, ko sem se vzpenjal na Viševco in spuščal z nje. Pri obojnem sem pogledoval proti župnijski cerkvi sv. Urha in hišam krog nje na Šenturški Gori, proti zasneženim vršacem Kamniških planin v ozadju, na desno proti tunjiškim zaselkom in župnijski ter romarski cerkvi sv. Ane, na bližnje in daljne vzpetine, porasle z gozdom, kjer stikam za gobami, ob tem pa se malce bojim srečanja z divjo svinjo s prašički. Gobarka Majda Drolec jo je že; tudi gospa Helena je pritrdila, da so tukaj divji prašiči, jih je dala v jaslice. Idiličen svet vsaj za nas, dolince. Zato prihajamo sem gor. Pa ne le zaradi narave, marveč tudi srečanja z gospo Heleno, pogovora z njo, njenih flancatov, potice in žganice, zlasti pa njene odprtosti, prijaznosti in gostoljubnosti. Tega in drugega, kar je kardinal Rode rad poudarjal, da odlikuje Slovence. Tudi Heleninega moža Cirila, njegovega sorodnika. Zato zaenkrat še zmoreta skrbeti za kar dve kmetiji. Tukajšnja na Viševci je Heleni prirasla k srcu. V zaselku z zgolj s tremi domačijami, v katerih stanujejo vsega dobrega pa tudi hudega (plošča na domačiji pr' Senc to potrjuje) navajeni ljudje, je lepo živeti med njimi. Drugače ne bi preživeli.

Nadaljnji načrti postavljavke jaslic

Gospa Helena misli nadaljevati s postavljanjem jaslic, dodajanjem novih stavb in jasličnih figur. Kako in kje bo še premislila med letom. Sedaj je čas ogledov, prihajajo novi in novi ljudje, občudovalci jaslic. To ji veliko pomeni, čeprav jih ne postavlja zaradi tega. Najprej Bogu v zahvalo za vse, kar ji je bilo podarjenega v življenju, pa tudi dolžne uporabe talentov, s katerimi je obdarjena. Teh je pri njej veliko. Vsega skupaj pa ne bi bilo, če ne bi gospa Helena znala dobro izkoristiti vsak dan, vsako uro, se znala urno zavrteti, pa tudi zmogla narediti, kar je treba postoriti doma, v kuhinji, v hlevu in okrog hiše. Pri svojih letih in dobrem zdravju to še zmore, ima v krvi od staršev, je navajena od mladih nog. Je pa, kar je še pomembneje, s srcem pri vsem skupaj. Potem je vse laže, ima pravi smisel in težo. O tem in njenih prihodnjih načrtih pa kdaj drugič, sva si rekla, ko sem ji segel v roke, ona pa mi je močno stisnila desnico. Po treh urah in pol prvega srečanja z njo. Zaželel sem si še nadaljnjih, kot si jih vsi, ki jo kdaj obiščejo, se k njej vračajo po pristen nasmeh, spodbudno besedo in dobrote iz njenih rok, podarijo pa ji tudi kaj svojega. Je kot dobra mama, kmetica: več daje iz rok, več dobiva. To ji tudi daje novih moči za njeno delo, postavljanje jaslic in izpolnjevanje Božje volje, ko z jaslicami potrjuje, komu poleg moža in družine najbolj pripada. Zato so njene jaslice tudi veliko pričevanje, kdo smo Slovenci, kakšni moramo (po Rodetovo) biti in kaj negovati. Tudi izročilo postavljanja jaslic o božiču. Najprej pa v nas samih. Toplega in varnega hlevčka in skrbi za »domači« dom. Pravi, slovenski. Pri Cirilu in Heleni Rode na Viševci je.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi