Logo MojaObčina.si
JUTRI
18°C
8°C
SOB.
25°C
7°C
Oceni objavo

LJUBEZEN NA VASI V ČASU KORONE

»Ne dovolite, da vas prah zasužnji; bodite svobodni, svoboda pa je osvoboditev od greha. Če ste prosti greha, vas nič ne more zasužnjiti, če pa ste sužnji greha, boste obveljali za sužnje, tudi če držite v roki kraljevsko žezlo.« (Izreki svetega Šarbela, str. 47)
Novoletni dan 2021. Matija si je zaželel, da bi bil pokoronski, bi bilo že enkrat konec te pandemije, vsaj epidemije, nevarnosti okužbe. Zadosti je imel že tega pisanja: covid-19. Razmišljanja, ali se pravilno piše covid z velikimi črkami ali malimi, ali je med covid in 19 pomišljaj ali vezaj, ali je pravilneje koronavirus. Nekateri pišejo kar korona, drugi korona kriza. Lahko bi tudi krajše – corona. Naj bo kakorkoli: navadil se je pisati covid-19. Spet drugi so pisali pandemija ali epidemija, pa so vsi vedeli, kaj so s tem mislili. Končno mu je bilo vseeno. Zanj je bilo najpomembnejše to, da je na zaslonu mobitela za sto evrov z imenom slavnega izumitelja Nikola Tesle, ki sta mu ga za god podarila hčerka Marija in njen mož, ko je kliknil na ikono #OstaniZdrav, pisalo: Majhno tveganje. In da se je pokazala zelena barva.

Prijatelj dr. Zdenko, ki je zakorakal že v 89. leto življenja, ga je namreč prestrašil, da je okužen. To pa zaradi tega, ker sta se mu na zaslonu mobitela pokazali rdeči znamenji, podobni zvezdicam. Vsaj videl ju je takšne. Ker se je tistega dne, ko je v Nasovčah in na Bregu od vrat do vrat podarjal knjige nekdanje Glavarjeve družbe d. o. o. Komenda Podeželje ima prihodnost, počutil slabo, je takšno stanje povezal z morebitno okužbo. Dr. Zdenko ga je še dodatno prestrašil, ko mu je prebral znake okužbe: izguba teka, vročina, boleči udi, omrtvičenost, slabo počutje … Ko mu jih je povedal do konca, mu je Matija odgovoril, da ima vsaj polovico od teh znakov okužbe, mogoče še kakšnega več.

Prijatelj Zdenko mu je svetoval, naj takoj pokliče ambulanto Zdravstvenega zavoda Revita v Komendi in se ravna po njihovih navodilih. Mislil jo je že  poklicati, a se je vprašal, ali tega dne sploh kdo tam dela, je zaradi covida-19 vsaj dežurni, beleži klice dozdevno okuženih. Še toliko bolj, ko je prebral, da omenjeni zdravstveni zavod v letu 2021 odhaja iz Komende. Že tako ni nič kaj rad šel tja, kadar je bilo nujno potrebno. Še takrat mu je sicer prijazni zdravnik, ki ga je dobro poznal, po pregledu rekel, da naj bolezen – običajno je bila to viroza – za nekaj dni odleži. Zdravil pa mu ni predpisal. Tudi sestra za okencem, ki je bila prav luštna, čeprav stroga (mogoče le navidezno), mu je svetovala: »Res morate počivati.« Ni pozabila dodati: »Drugič morate prej poklicati po telefonu.« Pritrdil ji je, a je vedel, tudi če bo poklical in mu bo sestra, ki je sprejemala bolnike, naročila: »Pridite ob pol desetih«, bo prišel na vrsto ob pol enajstih ali celo enajstih. Vmes bo, če se ne bo zapletel v pogovor s katerim od čakajočih pacientov, nekajkrat prebral vsa navodila na plakatih, kako shujšati, ohraniti pokončno držo, se odvaditi kajenja, pitja alkohola in drugih razvad. Nazadnje jih je znal že skoraj na pamet. Ker so bila napisana z dovolj velikimi črkami, jih je lahko bral brez očal. Pri tistih z manjšimi črkami je ugibal, kaj piše.

Očala je, čeprav mu je optometrist priporočil, naj jih vedno nosi, redno pozabljal doma. Imel jih je že lepo zbirko: od prvih s težkim in nerodnim okvirjem do zadnjih, ki jih je nabavil pri okulistu na Tržaški cesti v Ljubljani kakšna dva, tri  tedne potem, ko jih je za drag denar kupil pri optometristu na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Pri katerem okulistu, se ni mogel na hitro spomniti. Mogoče se tudi ni hotel? Je bilo pa tam veliko strank, razstavljenih očal, dosti izbire. V bele halje oblečeni uslužbenci so hiteli sem in tja, pri strankah pomerjali očala, svetovali nove okvirje (šlo je za zaslužek), uslužbenka pri okulistu pa je približno vsake pol ure poklicala novo stranko. Mogoče z malo manj presledka, ker je eno uro zamudila v službo, je morala pohiteti.

Matija je ženo Andrejko spustil naprej. Pri pregledu je bil tiho. Potožil je le, da ga oči pečejo, ima vedno solzne, da mu žena vsake toliko časa pravi: »Zakaj imaš tako vnete oči?« Takoj zatem je sledil njen očitek: »Ali ti je treba toliko buljiti v računalnik? Bog ve, kaj spet pišeš … Glej, da ne boš kaj neumnega, hvalil kakšno C., jo občudoval. Zakaj si se sploh poročil z menoj? Ali ti je treba toliko pisati? Več beri! Ali si že začel brati Filokalijo?« Ko sta se vračala od okulista, pa pričakovano: »Sem kar vedela, da te bo speljala tista ženska, ne boš kupil le očal, marveč tudi nove okvirje!«

»Sem,« ji je pritrdil glede Filokalije. Glede žensk je bil raje (je bilo pametneje) tiho.

»Že nekaj dni si na isti strani,« je sledila ženina ugotovitev.

»Ja, Andrejka,« je priznal Matija. »Ko pa vmes berem Ristanc Julia Cortazarja. Enega najboljših romanov v 20. stoletju v hispaniolskem svetu.« Lahko bi rekel španskem, a mu je bila beseda hispaniolski sila všeč. Posebej odkar je bil z Možmi sv. Jožefa v Španiji, ves dan v katedrali Sagrada Famiglia v Barceloni. To jim je svetoval njihov duhovni vodja p. dr. Vili, je sam zase tako dejal: da bo ves dan v njej. Matija je imel res kaj videti. Podobno kot Branko Cestnik, ki je to povedal v silvestrski številki Dela. Na daljavo mu je zaploskal za sijajni stavek, kako je doživljal veliko Gaudijevo mojstrovino. Skoraj orgastično, vrhunec lepote, užitka, estetske dovršenosti. Podobno, kot se je o občutku pri poletih izrazil nemški skakalec Markus Eisenbichler. Da je polet na letalnici v Planici podoben užitku med spolnim odnosom. Matija ni nikdar pomislil, da bi bilo lahko tudi kaj takega, čeprav se je sila navduševal nad smučarskimi skoki, še bolj poleti. Tudi zaradi tega ne, ker je kot študent skočil le enajst metrov. Meter dlje je le sovaščan Lojze. Enako dolžino kot Matija tudi sovaščan Marjan. Z obema se je meril v odrivu, ko so še igrali košarko na zbitem ilovnatem dvorišču »pr' Kosanc'« v Nasovčah. Imeli so tako dober odriv, čeprav so bili visoki le okrog 1.75 metra, da so za več kot polovico dlani presegli obroč pri košu. Najboljšega Lojze, ki je imel prav atletsko postavo, pa še, kar imajo nekatere ženske posebej rade – bil je močno kosmat po prsih.

Na skakalnici v Gorišci tudi ni bilo mogoče skočiti dlje. Verjetno je smučarski skakalec iz Lahovč (ime je Matija že pozabil), ki naj bi baje tam treniral kot deček, so trdili vaški fantje. Na malih skakalnicah v Lahovčah ni bilo mogoče skočiti več kot kakšnih pet metrov. Za cicibane. Jih je bil pa vedno poln griček. Pozneje je skakal celo v Planici, po koncu skakanja pa odprl picerijo Botana. Zelo obiskano, je videl Matija, ko se je vozil mimo nje, pico pa je pri njih pokusil le enkrat. »Iz krušne peči«, mu je zagotovil sovaščan, ki je po službi tam zaslužil še kakšen dodatni evro. Pardon, tedaj so bili še dinarji. Bolj iznajdljivi od Matija pa so se pogovarjali le o markah, »švindlali« z njimi, se vozili v golfih. Matija še vedno z očetovim kolesom. Kako naj bi bil potem uspešen pri puncah, ki so gledale le na to, s kakšnim avtomobilom se je kdo pripeljal k hiši. Dobro pa je bilo zanj to, da je dekleta bolj občudoval v romanih, se ni z nobeno (usodno) zapletel. Za to danes hvali Boga. Je bilo pa nevarno.

Botana. Le kako se je tisti odlični skakalec, Globočnik ali kako se je že pisal, spomnil tega imena? Še dobro, da ni zamenjal prvih dveh črk s kakšnima drugima? Misel, da bi ju povedal, je Matija takoj zatrl. Ni pa pozabil, da je bila tista pica iz krušne peči. To je naravnost oboževal. Kruh iz krušne peči, kakršnega je znala speči le njegova mama. Tudi žena Andrejka, a ona za razliko od mame v pečici. »Le kako ji to uspe,« se je spraševal? Kar tako, mimogrede. Kot je sedaj prišla v njegovo sobo, nekaj spela in odšla. Ustrašil se je že, iskal izgovor, kaj jih bo rekel, če ga bo vprašala, kaj spet piše, a ga k sreči ni. Tudi ga ni vprašala, ali je že poslušal pridigo župnika Ervina Mozetiča na Markovcu v Kopru, ker ji je obljubil, da jo bo. Nekaj stavkov je res ujel na Radiu Ognjišče, potem pa ga je »pobralo«, je zadremal za kakšno uro, dve. »Jezus mi ne bo zameril,« ji je odgovoril. Zbudil se je že ob dveh zjutraj, zmolil veseli del rožnega venca, dodal še nekaj očenašev za tiste, ki se mu posebej priporočajo v molitev, vstal ob petih, zakuril centralno, zmolil pravoslavno molitev na čast nebeškemu Očetu, ki jo je našel na spletu (vedno znova ugotavlja, da je tam marsikaj dobrega, le najti je treba), si sprintal dolgo besedilo, ga preučil, potem pa ga je tako pritegnilo, da je takoj začel zjutraj moliti to molitev. Ortodoksno. Tudi ta beseda mu je bila zelo všeč. Ortodoksno. Pravoverno. Pravoslavni verniki so že vedeli, zakaj so sebe tako poimenovali. Pravo-slavci. Pravi slavitelji Gospoda. Zares ga slavijo, je ugotavljal, ko po več urah nikakor ni mogel iz njihove stolnice v Podgorici. Je bil že zunaj, pa ga je še enkrat potegnilo nazaj. Kako lepa prošnja: Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me! Ko jo ponoviš desetkrat, še večkrat, se dvigneš od zemlje, veš kam. Lepše in polnejše ne moreš začeti dneva, je vse bolj spoznaval Matija. Katoličani se imamo od pravoslavcev marsikaj naučiti.

Pri Svetem pismu se mu je odprlo (odlomke je izbiral na ta način, da je zalistal v knjigo) pri kralju Salomonu. Navdušen je začel brati hvalo velikemu izraelskemu kralju, ki je pozidal tempelj, v katerem so v Presvetem hranili Skrinjo zaveze. Nato je vse bolj debelo gledal, kaj je pisalo o pregovorno modrem kralju, a nazadnje ne več tako »modrem«, ker je »svoja ledja prepustil ženskam, pustil, da so dobile oblast nad njegovim telesom« (Prim. Sirah, 47,19). Kakšna primerjava! Kako slikovito in zgovorno je to o kralju Salomonu povedal modri Sirah: »svoja ledja si prepustil ženskam«. Domišljija začne delovati. Posebej glede Judinj, za katere je znano, da so velike zapeljivke. To je Matija videl, ko je bil prvič v Sveti deželi. Kako je ta dežela res »sveta«, lahko pa tudi grešna. Razigranost judovskih vojakinj ob izviru reke Jordan. Še dobro, da niso začele streljati od veselja. Pri Judinjah nikoli ne veš. Izraelca je pri zdravilnem izviru v Tuhinji, ko mu je povedal, da je njegovi partnerki ime Judita, opozoril, da so Judite nevarne. Malo čudno ga je gledal, a se mu ni zbal povedati, da je Judita »cut the head of Holofern. Really,« je dodal, »it is written in the Holy bible«. Potem ga je tisti Izraelec še bolj debelo gledal, ga je spraševal, ali je ta voda res zdravilna ali je mogoče bolj whisky. Je bila pa tista Judita res lepa, z velikimi zelenkastimi očmi, kot je na hitro videl. Prava Judinja. Kar predstavljal si jo je, kako bi plesala judovske plese, ki so jih prikazali italijanski plesalci in plesalke na odru na dvorišču Teološke fakultete v Ljubljani (Pri njih je eden od plesalcev, ki ni dobro ocenil, kje je rob, padel z odra.). Tudi Matija se je poskusil v njih na duhovnih vajah pri Marijinem svetišču na otoku Krku blizu kraja, kjer so našli slovito Baščansko ploščo z glagolskimi napisi, ga je voditelj vprašal, kako je lahko tako miren ob lepi ženski, ki je pri kosilu sedela poleg njega (Andrejka je bila vsa iz sebe, kako si mu je upal reči kaj takega.). Mislil mu je že odgovoriti, da čisto lahko, ko je njegova jutranja meditacija dolga eno uro, večernih pa kar ni hotelo biti konca, te ob njih mine vsaka skušnjava, a se je premagal, si je mislil: Hrvati pa imate res dar govora. Niso se pa premagale Judinje na poti iz Egipta v Obljubljeno deželo, so si to hotele pričarati celo v puščavi. Nič čudnega, da je to razbesnelo samega Mojzesa, ko je prišel z gore Horeb s kamnitima tablama, v kateri mu je Jahve vžgal deset svojih zapovedi, Judinje pa so plesale okrog zlatega teleta. Kaj plesale, norele! Mojzes je, sila razjezen, treščil ob tla tabli in šel nazaj k Jahveju po nasvet, kaj naj naredi s ponorelo množico. Matija si je predstavljal, kako bi to naredil tudi njegov suhljati profesor dogmatike, ko bi videl, kaj vse se dogaja po ljubljanskih ulicah, a se je raje zatekal v svoje stanovanje, oklepal večstoletne teološke modrosti, za oddih pa po kozjih stezicah na Ljubljanski grad in nazaj. Mogoče k Filokaliji, ki takrat še ni bila prevedena v slovenščino, jo je še bral v grščini. Takrat so študente teologije še učili latinski jezik, malo tudi grškega. Še zdaleč jih niso naučili tako dobro, kot ga obvlada prevajalec iz njega dr. Gorazd Kocjančič.

»Andrejka ima prav, ko me je opozorila na Filokalijo; da sem še vedno na isti strani, kot sem bil že pred dnevi. Kje pravzaprav,« je Matija odrinil Ristanc. »Če bi sam tako pisal kot Cortazar, bi naši občani rekli, da se mi je 'sfezlalo', a sloviti pisatelj si je lahko privoščil vse.« Segel je po Filokaliji in pod upodobitvijo sv. Nila Asketa na strani 390 prebral: »Duša, ki ni rešena posvetnih skrbi, ne bo iskreno ljubila Boga, niti se ne bo pravilno z gnusom odvračala od hudiča. Za zdaj ima namreč nadležno zagrinjalo – skrb za življenje.«

»Kako resnično!« si je rekel Matija. Poskušal je prebrati grške črke, a ni več šlo, čeprav mu je prav dobro pri izpitu iz grščine. Predolgo je bilo že od tega. Vnovič je obžaloval, zakaj se ni bolj učil latinščine in grščine. Kako bi mu sedaj to prišlo prav pri branju Glavarjevih spisov v izvirniku. Tako pa ne ve, kaj naj naredi. Mag. France, ki odlično zna ta dva in še druge jezike, se mu je spet izmuznil k svoji izvoljenki in ovcam v bosenske hribe (pametan čovjek, bi rekli Bosanci; ko prva ni več tako pohlevna kot druge, ima še vedno možnost nazaj v Slovenijo), dr. Kocjančič ima preveč dela s prevajanjem, dr. Brane Senegačnik pa z učenjem dijakov, pesnenjem in prevajanjem. Vsi, ki kaj znajo, so »ful« zaposleni, bi rekli mladi. »Mi smo raje metali žogo na koš (bolj malo v koš, ker smo bili za to prenerodni), nismo kaj prida poslušali profesorja dr. Marijana Smolika, ko nas je opozarjal: 'Fantje, učite se tujih jezikov!' Butci! Sami sebe smo prepričevali: latinščina je mrtev jezik, grščina še bolj. Sirtaki bi se že naučili plesati. Posebej ob dosti uze in kakšni stasiti Heleni. Na, pa sem spet pri ženskah,« se je Matija udaril po glavi. Kako že piše v Filokaliji: 'Duša, ki ni rešena posvetnih skrbi, ne bo iskreno ljubila Boga.' O, kje sem še jaz, kako daleč od tega …« je ugotavljal. »Čakaj, kako že piše dalje pri Salomonu?« je vzel v roke tam odprto Sveto pismo, ki mu ga je podarila slovenska Svetopisemska družba, pravzaprav sin od Danija Siterja (ni se mogel spomniti, kako mu je že ime, mogoče Jernej, saj je že kakšnih dvajset ali celo več let od tega), rekoč: »Matija, ti ga boš pa gotovo potreboval.« Kljub temu, da je modri Salomon nemodro »zavozil«, je bil Bog usmiljen do njega in njegovega rodu: »Toda Gospod ni odrekel svojega usmiljenja, ni preklical nobene svoje besede, ni iztrebil potomcev svojega izvoljenca, ni zatrl potomstva tistega, ki ga je vzljubil, ampak je Jakobu dal ostanek in Davidu korenino iz njegovega rodu.« (Sirah, 47, 22). »Kako usmiljen je Gospod!« se je Matija zamislil in zazrl v zaslon svojega računalnika. »Blagor nam, blagor mi!«

»Za danes bo dovolj!« si je rekel Matija. »Tole premišljuj. In pa, daj že enkrat, prisluhni pridigi tistega koprskega župnika, kajti vsak čas bo prišla Andrejka in ti rekla: 'Ali si izpolnil obljubo?'.« Najbolje, da jo takoj. Pa tudi oči ga že pošteno pečejo. A še vedno ni začel uporabljati kreme zanje, ki mi jo je priporočil optometrist. Ne, okulist. Vedno zamešava ta dva, čeprav bi se ju že lahko zapomnil, ker je pri njima pustil toliko denarja. Prijazna lekarnarka iz Komende mu je kar po telefonu razložila, kako naj ju uporablja. Softacort in artelac. »Kako si je mogla to zapomniti?« se je spraševal. »Brihtna ženska!« Spet je pogledal na zaslon mobitela. Na njem ni bilo nič rdečega, pa tudi ne zelenega. Pisalo je le: Beleženje izpostavljenosti, pod njim pa: Aktivirano. To ga je pomirilo. »Zaenkrat še ne bom klical ambulante Revite ali pa v Kamnik ali v Mengeš, ki naj bi dobil ime po graščaku Mengu, ne bom šel na hitri pregled, se bom pa bolj pazil. Če bo treba, se bom na sprehodu do Mlinčkov sprehajalcem umaknil na travnik. Vedno bom imel pri sebi zaščitno masko. Za to sem jih tudi nabavil,« je sklenil Matija. Ne, Andrejka jih je kar sama naredila iz plenic, čeprav epidemiologi ugovarjajo, da ne zadržijo virusa. Matiju so bile bolj všeč, bolj prijetne, je zlahka molil v njih, skoraj je začel že peti Glej zvezdice božje migljajo lepo, je pogledal naokrog, pa je bilo vse tiho, le organist Peter si je dajal duška za Jenkovimi orglami na cerkvenem koru, župnik Anastazij pa ga je strogo pogledal izpod glavnega oltarja, kjer je maševal.  

»Ali si že poslušal pridigo koprskega župnika?« ga je, pričakovano, malo pred deseto uro zvečer opozorila Andrejka. »Sedaj jo bom,« ji je zagotovil Matija. In pritisnil piko na i na tipkovnici svojega računalnika. Kjer je pač bil.

Res jo je. Čeprav je neroden za te stvari, se mu je kaj hitro posrečilo priti do pridige na Audio arhivu Radia Ognjišča. Pritegnil ga je že uvod v mašo župnika Mozetiča: »Prosimo Marijo, da blagoslavlja naše življenje. Vse preveč se zanašamo zgolj nase, ne pa na Marijo in na Jezusa.«


V pridigi najprej besede dobro mu znanega nemškega benediktinca p. Anselma Grüna (Andrejka mu je rekla, da mora nujno prebrati njegovo knjigo Povej, stric Willi; da vsaj dve stvari v njej veljata zanj, Matija pa je bolj mislil na to, kako je bila njegova sila vitka tajnica Helga razočarana, ker ji ni prinesel gob, je Marjanca to takoj ugotovila), ki ga je večkrat spremljal in prevajal, ko je bil na obiskih v Sloveniji. Takoj je potegnil vzporednico med njegovo ugotovitvijo in tistim, kar je pri kralju Salomonu prebral v Svetem pismu: »Bog je s teboj tudi, ko se odvrneš od njega.« Potolažila ga je župnikova nadaljnja misel: »On je s teboj, ko si žalosten.« Pritegnile so ga pridigarjeve besede: »Naj bo to leto za vse nas res leto odrešenja, polno Božje navzočnosti. /…/Dopustimo Gospodu, da nas osvobaja starih zasužnjenosti. Naj nas pri tem spremlja Marija. Začenjajmo novo obdobje v našem življenju. Ohranimo svoje ideale in hrepenenja, ki jih je znala Marija. Po toplem in varnem domu. Ne prodajte se za nekaj drobiža in malo miru!«


Zelo se je strinjal z govornikom, ko je dalje razpredal nit svojega novoletnega govora: »Iskrenost je temelj vsakega odnosa.« Ker si je sam za to prizadeval.

Še bolj pa reklo: »Resnica vas bo osvobodila.«

In dejstvo: »Ljubezen nas dela vedno potrpežljive.«

Sklepne misli župnika Ervina: »Zazrimo se v Marijo in Sina, ki nam ga ona kaže. Pustimo se blagosloviti, odprimo srce za njegovo dobroto, ohranimo hrepenenje, borimo se za čisto ljubezen, Bog miru naj bo vedno z vami,« so zvenele skoraj tako, kot da bi jih povedal indijski misijonar James Manjackal, ki ga je pred leti poslušal prav v tej cerkvi. Bilo je že dogovorjeno, da bo govoril v cerkvi sv. Jožefa nad Slovensko Bistrico, a mu je korona kriza to preprečila.

»Andrejka, hvala ti, da si me opozorila na govor župnika Mozetiča,« je šel Matija takoj povedat ženi Andrejki. »Res je sijajen. Boljši od kakšnega škofa. Od marsikaterega župnika sploh. Kako mirno je govoril. Stavek za stavkom se je usedal vanj kot listi na zemljo. Nazadnje so jo čisto pokrili. Tako tudi Matijevo razpoloženje tega dne. Umirjen je zaspal v Andrejkinem objemu. Lepšega začetka novega leta si ni mogel želeti. Če bi … Ne, to bi bilo pa že preveč. »Preveč dobrega na dobro ni nikdar dobro. Vse v zdravi meri,« si je zapomnil  modri poduk svojega očeta Jožefa, pravega in postavnega dedca, za katerega je sovaščan Štefan ugotavljal, da takšnih originalov ni več v vasi. O teh pa v nadaljevanju.   

 

Matija Brnik

Oglejte si tudi