Logo MojaObčina.si

Komenda

JUTRI
26°C
8°C
PET.
29°C
12°C

JANEZ RAVNIKAR - Štrcinov iz Komende

Petdeset let postavljanja jaslic, pritrkavanja in petja v mešanem cerkvenem pevskem zboru v Komendi

Janez Ravnikar iz Komende je že desetletja eden najbolj dejavnih komendskih občanov in župljanov na cerkvenem, svetnem in prosvetnem področju. Lani pred božičem je že petdesetič postavljal jaslice (pomagal jasličarjem pod vodstvom Marka Grilca) v župnijski cerkvi v Komendi. Spočetka jih je postavljal sam. Petdeset let poje v Mešanem cerkvenem pevskem zboru v Komendi, prav tako toliko let pritrkava na bronaste zvonove v zvoniku v zvoniku župnijske cerkve sv. Petra. Zna popraviti ročno cerkveno uro, če bi pri njej odpovedala avtomatika. Dolga leta je ključar pri župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi in tajnik KUD Komenda. Trideset let je pel pri Moškem pevskem zboru Komenda, dvajset let pri kamniškem pevskem zboru Lira. Kot mlad fant celo pri zboru stranjskega župnika Franceta Gačnika. Do 60-tega leta starosti je hodil pritrkavat na zvonove v Marijini kapelici na Kredarici. Ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. leta 1996 v Sloveniji ga je s komendskimi pritrkovalci pozdravil s pritrkavanjem na komendske zvonove (v Aplenci jih je tudi opisal); 18. maja 1996 je po papeževi maši v Stožicah pozvonil poldne. Za svoje delo na kulturno-prosvetnem področju je leta 2009 dobil zlato priznanje občine Komenda. Ima tudi zasluge v vojni za Slovenijo. Bil je član UO UPPG, pevske in pohodniške skupine PIPKI.  

Je človek, ki se ga resnično razveseliš, kadar ga srečaš. To pa zaradi tega, ker sam najprej s svojim prijaznim nasmehom, pozdravom in besedo, kdaj tudi s šalo, razveseli tebe. Ima redko lastnost, da zna in zmore vse obrniti na dobro. Čeprav ga je zadela možganska kap, mu je za nekaj časa ohromila desno roko. Po tem se je okužil še z želodčno bakterijo, ki je povzročila raka na bezgavkah. Operacija je uspela, po obeh boleznih je dobro okreval. Tudi po padcu na glavo z gospodarskega poslopja. Pomagali so mu dobra volja, življenjski optimizem in pripravljenost, da je na razpolago drugim, ko ga najbolj potrebujejo.

Nadarjen, priden in vesten  

Pri njegovem vsestranskem delu so mu prišli zelo prav podedovani talenti, prizadevnost in vestnost, ki sta mu jo privzgojila oče Anton, »Francevnekov« s Klanca, in mama Marinka, »Štrcinova«, ter lastna ustvarjalnost. Ob bratu Tonetu, ki je podedoval domačijo, in sestri Marjeti, ki si je ustvarila nov dom v Kranju.

Janez si je svojega na Zajčevi cesti 9 A v Komendi tik ob reki Pšati in hipodromu. Ob njem je postavil delavnico, v kateri je do konca lanskega leta popravljal razne stroje, največ vrtne kosilnice. Imel je svoje podjetje – STROJKO s. p., kateremu se je zaradi svoje starosti (6. oktobra 2022 bo dopolnil 65 let) odpovedal in se upokojil.

Za ta dela si je pridobil ustrezno izobrazbo in prakso, saj se je po končani osnovni šoli v domačem kraju izšolal za strojnega tehnika na Aškerčevi v Ljubljani.

Zanimanje za stroje že od otroških let

Stroji so ga zanimali že kot otroka. Predvsem je hotel spoznati, kako delujejo. Kot triletni otrok je zlezel pod domači stroj za sajenje krompirja, tako da so ga starši s težavo rešili izpod njega.

Svoje znanje je s pridom uporabljal v raznih službah od prve zaposlitve v kamniški smodnišnici (KIK-u, 17 let), pri podjetnikih Jerneju Cerarju v Mostah (7 let) in Antonu Pogačarju na Gori (6 let), ki sta izdelovala predmete iz plastike, v podjetju Lesstroj (devet let) v poslovni coni pri Trzinu, pri katerem je po Sloveniji in zunaj nje nameščal stroje za obdelavo lesa, jih servisiral in popravljal, kadar je prišlo do okvare. To je znal in zmogel, ker je temeljito preučil stroj. »Če hočeš spoznati stroj, moraš imeti čut zanj, občutek za to, kako deluje; potem ti bo dobro služil,« poudarja. »Danes se le redki mehaniki lotijo popravila stroja, ker ga ne poznajo in ga zato ne zmorejo popraviti; raje ti svetujejo, da kupi novega. Posebej pri novih strojih, pri katerih nimaš kaj dosti popraviti, zdrži, dokler je v garanciji ali malo dlje,« meni Janez. »Pri starih je bilo drugače. Če se je le dalo, sem jih skušal popraviti.«

Dobro poznavanje strojev mu je prišlo zelo prav, ko je pred leti nekaj mesecev za ameriško podjetje v Burundiji postavljal osem mizarskih delavnic, priučeval odrasle domačine, kako je treba uporabljati mizarske stroje in jih popraviti, če pride do okvare.

Delo v KS Komenda, Občini Komenda in Župniji Komenda

Ob poklicnem delu se je Janez posvečal številnim dejavnostim v domači župniji, Krajevni skupnosti Komenda in poznejši Občini Komenda, ter zunaj domačega kraja. Ravnal je po svetopisemskem naročilu, da je treba dobro izkoristiti svoje talente. Zgledoval se je pri svojih starših in staremu očetu Janezu, državnemu  poslancu, komendskemu županu in cerkvenem ključarju med obema svetovnima vojnama.  

Jaslice v župnijski cerkvi je prvikrat postavil na povabilo Franceta Grkmana

Nekdanji komendski cerkovnik, zborovodja in organist France Grkman ga je že kot mladeniča povabil, da mu je najprej pomagal, zatem pa je sam postavljal jaslice v župnijski cerkvi. To je bilo še za časa župnika Viktorijana Demšarja, s katerim je dobro sodeloval. Postavljal jih je v kapeli s podobo brezjanske Marije Pomagaj, v kateri je bil nekdaj pred veliko nočjo tudi Božji grob (danes je v kapeli Matere Božje na severni strani cerkve); Janez je tudi sodeloval pri njegovi postavitvi.

Župnik Nikolaj Pavlič je menil, da so jaslice v omenjenem prostoru preveč »skrite očem«. Janezu je predlagal, da je veliko primernejši prostor zanje v prezbiteriju. Ravnal se je po njegovem navodilu in jih spočetka postavljal na desni strani oltarja k ljudstvu, pozneje pa ob ambonu, kjer so še danes. To je sam delal do leta 2000, ko je postavljanje jaslic zaradi njegovega službenega terenskega dela prevzela skupina pod vodstvom Marka Grilca. V njej so poleg njega in Janeza še rezbar Andrej Gašperlin, Sebastijan Strnad, Drago Car in Janez Pogačar.

Jaslice je enkrat postavila tudi skupina ljubiteljskih fotografov Lubadar. Ker so bili v njej ljubitelji planin, so bile predvsem kamnite in pesknate. »Puščavske«, doda Janez. Res so spominjale na kraj, kjer se je rodil Jezušček. Danes pa so »komendske«, gorenjske. Janez je tokrat že petdesetič postavil – pomagal pri njihovi postavitvi – jaslice v komendski župnijski cerkvi.  

Najtežje mu je bilo, ko je leta 1987 postavljal jaslice v župnijski cerkvi v Komendi, obenem pa pomagal kopati grobek za nesrečno preminulo nečakinjo  Urško, ki so jo prav na njen drugi rojstni dan pokopali poleg domačega groba ob vzhodnem zidu komendskega pokopališča. Nečakinjo je imel zelo rad. Tudi zaradi tega, ker si sam ni ustvaril družine. »To je bila zares huda preizkušnja zame,« pove.

Uravnaval je tudi bitje cerkvene ure, zvonil in pritrkaval

Janez Ravnikar se je že kot fant poglobil v mehanizem bitja ure v zvoniku komendske župnijske cerkve. Znal jo je nastaviti, da je pravilno kazala čas in bila, pa tudi popraviti. Danes deluje avtomatsko.

Že od mladih nog je tudi pritrkovalec; zvoni in pritrkava že petdeseto leto. Privabil ga je opešani cerkovnik France Grkman, ko je videl, kako je za to navdušen. »Čisto drugače je, če zvonimo oz. pritrkavamo ročno, kot pa da je to avtomatizirano,« pravi Janez. Tako čutijo tudi občudovalci »pesmi zvonov«. Zlasti bronastih, kakršni so komendski. Zato se Janez rad povzpne v zvonik, kadar je velik praznik (nazadnje so pritrkavali na božič), se pridruži domačim pritrkovalcem, pa tudi sosednjim moščanskim, kadar pridejo pritrkavat v zvonik komendske župnijske cerkve. V zvoniku je pri zvonovih, kot tudi pri uri, ohranil stari mehanizem, če bi kdaj odpovedala avtomatizacija in bi bilo treba vse uravnavati ročno. Pogreša pa mlade pritrkovalce.

Prav tako pogreša pevce in pevke pri komendskem jutranjem mešanem cerkvenem pevskem zboru, ki pojejo pri jutranjih nedeljskih mašah, radi pa tudi na praznike.

Pri jutranjem mešanem cerkvenem pevskem zboru poje tenor

K petju v mešanem cerkvenem pevskem zboru, v katerem prav tako poje že petdeset let, ga je povabil zborovodja in organist France Grkman. Še dobro se spominja pevskih vaj, ki so jih imeli v veroučni učilnici po nedeljskem krščanskem nauku ob 14. uri. Vaje so trajale uro in tudi dve, če je bilo potrebno. Pevski dar ima po očetu, dobra pevka je tudi sestra Marjeta, ki danes poje pri kranjskem komornem pevskem zboru Gallus, prej je pri zboru dr. Mirka Cudermana Consortium musicum.

Janeza je že kot fanta tako mikalo peti, da je hodil pet celo k stranjskemu zboru župnika Franceta Gačnika, je sodeloval pri njegovih ritmičnih mašah.

Dvajset let je pel pri kamniškem pevskem zboru Lira, trideset let pri Moškem pevskem zboru Komenda, ki ga je vodil zborovodja Baldomir Kremžar, za njim njegov sin Tomaž in Lojze Kolar iz Kamnika.  

Danes pri jutranjem mešanem cerkvenem pevskem zboru v Komendi poje tenor (lahko tudi bariton, odvisno od števila pevcev in razporeditve glasov), skrbi za notno gradivo pesmi in upravlja s prikazovalnikom pesmi na platnu. Prej, ko se je zbor, ki je pel pri deseti maši, še imenoval po Petru Pavlu Glavarju, je bil skupaj z Anico Pogačar sopredsednik zbora. Še vedno pa na veliko soboto zapoje posebna povabila k molitvi, prošnje. Rad se tudi pridruži komendskim cerkvenim pevcem na romanjih, na primer pri petju in petih litanijah na Homcu na ponedeljek po »beli nedelji«. S komendskimi cerkvenimi pevci je pel z združenimi cerkvenimi pevskimi zbori pri maši papeža Janeza Pavla II. 18. maja 1996 v Stožicah, ko je ta prvič obiskal Slovenijo, in na prvi reviji slovenskih cerkvenih pevskih zborov na Bledu.

Pritrkaval je papežu Janezu Pavlu II. ob njegovem obisku v Sloveniji

Ob papeževem obisku je kot predstavnik slovenskih pritrkovalcev zvonil poldne.  S komendskimi pritrkovalci je pritrkaval na komendske zvonove, ko je letalo s papežem na krovu 17. maja 1996 pristalo na ljubljanskem letališču pri Brniku, pa tudi ob papeževem slovesu od Slovenije. O komendskih bronastih zvonovih je napisal tudi prispevek za občinsko glasilo Aplenca.

Navdušeno je kar dvajset let, vse do 60. rojstnega dne, hodil pritrkavat v zvonik kapelice Triglavske Matere Božje na Kredarici na praznik Marije Snežne 5. avgusta. Na Triglav se je povzpel enajstkrat po vseh pristopnih poteh razen prek severne stene.  

Dolga leta je bil tajnik KUD Komenda

Janez Ravnikar je rad pomagal pri ohranjanju in prebujanju kulturnega življenja v Komendi. Ko so pri Kulturnem društvu (KUD) Komenda videli njegovo pripravljenost in sposobnosti, so ga imenovali za tajnika. Skrbel je za pripravo številnih kulturnih prireditev v Kulturnem domu v Komendi in drugje, natis in razpošiljanje vabil, organizacijo in izvedbo prireditev. Zlasti se je izkazal pri pripravi igre o Petru Pavlu Glavarju Najdenček, pa tudi pri drugih igrah.

Na povabilo nekdanjega komendskega župana Tomaža Drolca je pripravil prvi novoletni koncert v »Domu« v Komendi, potem ko je Komenda leta 1999 postala občina. Na koncertu so nastopili vsi zbori iz komendske občine.

Naslednje leto je v Komendo povabil »Prifarce«, pri katerih je nekdaj pela sedanja zborovodkinja jutranjega komendskega mešanega cerkvenega pevskega zbora Zvonka Erce.

Za časa predsedovanja dr. Marte Ciraj Ustanovi Petra Pavla Glavarja (UPPG) je bil član upravnega odbora ustanove.

S komendskimi cerkvenimi pevci je rad hodil na izlete in v gore. Skupina si je nadela posrečeno ime: PIPKI (Pevska in pohodniška klapa). Obstaja še danes.

Sodeloval je pri obrambi Slovenije pred sovražnimi napadi

Janez Ravnikar ima tudi zasluge za Slovenijo v vojni zanjo, saj je bil v času, ko je bila pred 30. leti ogrožena neodvisnost in samostojnost komajda dobro razglašene slovenske države, najprej v enotah teritorialne obrambe na Igu, nato pa na položaju na Ljubljanskem gradu. Tam je bil merilec na topu protiletalske obrambe. To je bil že med služenjem vojaškega roka v Požarevcu v Srbiji. Ker je dobro zadeval tarčo, so mu zaupali najbolj odgovorno nalogo pri topu.

Na obrambnem položaju na Ljubljanskem gradu se ni, kot drugi vojaki, pridušil nad »bratsko armijo«, ko je napadala Slovenijo (videl je tudi, kako so napadalci raketirali oddajnik na Krvavcu), marveč tisto nedeljo, ko je bila nova maša v župniji sv. Petra v Ljubljani, užival v pritrkavanju, ki se je lepo slišalo na Ljubljanski grad. Seveda je bil ves čas pripravljen, če bo treba streljati na sovražnikove mige pri njihovem morebitnem napadu na Ljubljano, a do tega k sreči ni prišlo.

Janez je bil tudi po koncu služenja vojaškega roka dobro pripravljen na obrambo Slovenije (tedaj še Jugoslavije), če bi jo napadle sovražne enote, saj je bil kot rezervist član posebne enote protiletalske obrambe. Dobro se je zavedal, kako nevarno bi lahko bilo, saj je bil Požarevac, kjer je bil pri vojakih, blizu Romunije, od koder bi po zasedbi vzhodnih vojaških sil grozil neposreden bližnji napad na Jugoslavijo. K sreči ni prišlo do njega, je pa do desetdnevne vojne za Slovenijo.

Prejemnik zlatega priznanja občine Komenda

Njegovo delo na kulturno-prosvetnem področju v Komendi ni ostalo neopaženo. Zato je bil Janez Ravnikar na predlog Janeza Kimovca leta 2009 odlikovan z zlatim priznanjem občine Komenda. Glavno priznanje pa mu, skromnemu kot je, pomeni to, če lahko kje in komu naredi kaj dobrega, koga razveseli, potolaži in mu pomaga. To lahko naredi laže kot kdo drug, ki ima družino; sam namreč nima življenjske družice.

Janez skupaj s Franjem Burnikom iz Nasovč skrbi za župnijsko cerkev v  Komendi tudi kot cerkveni ključar. Z njim, predvsem pa z g. župnikom Zdravkom Žagarjem, se zelo dobro ujamejo. Tako kot njegov stari oče Janez Štrcin nadaljuje izročilo skrbi in pomoči za cerkev sv. Petra v Komendi in občestvo verujočih, združenih pod prvakom apostolov.

Vsako nedeljo obišče grob svojih staršev in starih staršev

Janez Ravnikar ohranja zelo spoštljiv odnos do svojih staršev in starih staršev. To potrjuje obisk družinskega groba na komendskem pokopališču po vsaki nedeljski maši in ko opravi vse potrebno v cerkvi in okrog nje, molitev na njem za svoje prednike, pa tudi bogato raznovrstno gradivo, ki ga hrani. Poleg tistega od KUD-a Komenda in pevskih zborov tudi albume z družinskimi fotografijami. Pokazal mi je enega izmed njih, v katerem hrani svoje fotografije, fotografije staršev in  starih staršev, rojstne hiše in prijateljev. Te fotografije  potrjujejo, iz kako imenitnega rodu in domačije izhaja in da je vreden ohranjevalec in nadaljevalec družinskega izročila. Je pa tudi ohranjevalec in nadaljevalec izročil pravih Komendčanov, spoštovanja in posnemanja vrednega, kar so komendski »staroselci« moralno dolžni posredovati priseljencem. Janez predvsem z dejavnostmi na cerkvenem, svetnem in prosvetnem področju. To mu dobro uspeva, ker pri tem ne skopari z lastnimi močmi, ljudje pa mu tudi zaupajo, da bo dobro opravil zahtevne naloge. Tudi zaradi tega, ker se zaupanih nalog loti vešče, voljno in odgovorno. Je res »fant za vse.« Kaj fant, mož! Pravi dedec! »Štrcinov Janez!« Hvala mu, vse dobro ob petdesetletnih jubilejih in na mnoga zdrava leta ter pri delu za Komendo in Komendčane!

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič

 

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi