Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
8°C
JUTRI
19°C
7°C
Oceni objavo

Dnevi mojih let

Knjiga življenjskih zgodb od otroških let do praznovanja 300. obletnice rojstva Petra Pavla Glavarja
Izgovorjena beseda mine, zapisana črka ostane (Vox audita perit, littera scripta manet), so vedeli že stari Rimljani. Tega sem se kot dolgoletni urednik za Cerkev po svetu in časnikar pri Družini dobro zavedal. Zato sem spravljal, kar sem napisal. Še posebej tisto, kar sem objavljal drugje. Kar sem v Družini, imam vse shranjeno v številkah, ki so izhajale od moje zaposlitve pri katoliškem tedniku od l. oktobra 1978 do upokojitve 30. septembra 2018. Shranjeno imam tudi to, kar sem objavljal v Mavrici, v reviji Prenova, občinskem listu Aplenca, Kamniških zbornikih in drugje. Kljub temu se je kaj izgubilo, sem dal komu prebrati, pa mi ni vrnil, sem kje založil. Danes mi je hudo za tem. Še posebej za tistim, kar nisem zapisal, so ljudje prej umrli. Nič ne pomaga očitanje, zakaj tega nisem naredil. Resnica je neizprosna: ne morem več, ker ta ali oni človek, s katerim sem se želel pogovoriti, počiva v grobu, se je iztekel njegov zemeljski sen. Med njimi tudi moja starša oče Jožef in mama Angela, ki bi mi lahko povedala še marsikaj, a ju nisem vprašal, nisem zapisal. Nepopravljiva škoda!

Zapisujte pomembne stvari iz svojega življenja

Zato še kako velja in nas vse opozarja, kar je bilo povedano 1. oktobra pri predstavitvi nove knjige p. Francija Seničarja Tudi to je dobro vedeti o vrhunskem mizarskem mojstru Francu Koncilji iz Mekinj, »Plečnikovemu mizarju«: Še tako bledo črnilo je boljše od spomina. To pomeni, da je treba pomembne stvari v svojem življenju, pa tudi v življenju ljudi, ki so nam posebej blizu, z njimi sodelujemo, se v čem odlikujejo, takoj zapisati. Seveda resnicoljubno, pošteno in pristno. Tako kot so rekli, so delali, so govorili, opozarjali, sami živeli. Potem so to pričevanja o njih. Sicer pa ostaja to, kar je rekel in zapisal vpliven in pomemben človek, skupina, društvo, klub, civilna iniciativa ... Naj je bilo res ali ne. Poglavitno dostikrat ni zapisano. Če je že, je velika nevarnost, da je prikrojeno, polepšano, prikazano le deloma. Zato smo 1. oktobra vnovič slišali: zapisujte, hranite vsa pisma, fotografije, na hrbtni strani napišite datum posnetka, kdo je na fotografiji. Ničesar pomembnega ne vrzite v koš.

Koristna in zahtevna šola pri urejanju prispevkov in pisanju za Družino

Priznam, da se tudi sam v mladih letih nisem zavedal, da bo kdaj tisto, kar sem napisal, kaj vredno. Svoje mišljenje sem spremenil, ko sem začel študirati teologijo in nas je semeniški knjižničar dr. Marijan Smolik vabil k branju dobrih knjig, učenju tujih jezikov in pisanju po zgledu starejših in že rajnih duhovnikov pesnikov in pisateljev. Za to smo imeli na voljo interni list Virtuti et musis ter revijo Pogovore. Pisanje v ti dve publikaciji in drugam mi je odprlo vrata na Družino, kjer sem najprej vrednost in pomen pisnega zapisa in sporočila spoznaval kot korektor, nato pa na povabilo že umrlega glavnega urednika Družine dr. Draga Klemenčiča kar 38 let kot časnikar in urednik strani, posvečenih Cerkvi po svetu. To mi je zasukalo krmilo kolesa življenja v čisto novo smer, v zelo odgovorno, hkrati pa kot velikega ljubitelja knjige, lepo in dobro povedane in napisane besede, v krogotok sila zanimivega, pestrega in bogatega pa tudi burnega in napornega dela. Še posebej, ker nam je tednik odmerjal ure, kdaj ga bomo opravili. Najpomembneje pa je bilo – kako. Pri tem sem imel dobre učitelje, spodbudo in kdaj tudi kritiko kar pri tedniku. Večina napisanega je bilo objavljeno, kaj tudi ne. Prav tako je bilo z mojimi zapisi v drugih pisnih občilih.

Nasvet sodelavca: Enkrat bo vse prav prišlo!

Z raznovrstnim pisanjem sem nadaljeval po upokojitvi. Ravnal sem po nasvetu prof. Jožeta Zadravca, urednika za Cerkev po Sloveniji, posebej za kulturo, pri Družini: Piši, enkrat bo prav prišlo! Veliko tega je že, marsikaj pa je počakalo in zorelo v moji glavi in zavesti do praznovanja 70. rojstnega dneva 16. junija letos. Ob tem življenjskem jubileju se mi je porodila misel, zakaj ne bi iz mnoštva napisanega odbral najboljše za knjigo, temu pa dodal tudi tisto, čemur se je s takšno ljubeznijo in vztrajnostjo posvečala moja žena Marta (raziskavi mojega rodu po materini in očetovi strani), obenem pa mi svetovala, kaj sodi v takšno knjigo. Prisluhnil sem ji in ni mi žal za to, kajti kdo hoče bolje možu kot dobra, ljubeča in zvesta žena, kakor mi je Marta. Tako je knjiga deloma tudi njeno delo. Lahko bi rekel »cvetnik« mojega življenja, prizadevanja in pisanja od rojstva dalje, pa že prej, kar zadeva moj rod. Knjigi sem dodal tudi zapis svoje hčerke maratonke, kako je v enem dnevu prehodila Komendsko planinsko pot. 

Pristno in odkrito zapisano

Knjiga je pogled nazaj, zabeležba in razčlemba sedanjega trenutka, pa tudi pogled v prihodnost. Veliko je povedanega v prvi osebi, skozi oči, srce in dušo otroka, mladostnika, dijaka in študenta, teologa, zakonskega moža, očeta in dedka, marsikaj pa tudi v tretji osebi ednine, pod drugim imenom in priimkom, v zgodbi, meditaciji, črtici ... Kakor mi je narekovalo pisanje, sem čutil, da moram tako povedati, se mi je tako zapisalo. Vse je pristno povedano od prve zgodbe iz otroštva do zadnjega zapisa o Petru Pavlu Glavarju, mojem velikem življenjskem vzorniku.

Z mislijo na rojake

V knjigi je veliko tudi o Komendi in Komendčanih. Prav posebej o obiskovanju osnovne šole v Komendi in Mostah, nekdanjih učiteljih; tudi o šolskih prigodah. Poleg tega spomini na župnika in kateheta Viktorijana Demšarja, pouku verouka še v prostoru nad zakristijo, pripravi na prejem prvih zakramentov, opis župnijske cerkve sv. Petra in meditacija ob njenem glavnem oltarju. Dalje: o najboljšem kolesarju na svetu Tadeju Pogačarju, kulturi v Komendi, rodnih Nasovčah in Nasovčanih, Suhadolah, in, bolj osebno: nabiranju gob in borovnic v gozdovih v naši občini. Poseben razdelek je posvečen našemu velikanu Petru Pavlu Glavarju ob 300. obletnici njegovega rojstva. 

Hvaležen mnogim ljudem

Želim si, in trdno upam, da boš, cenjeni bralec, na napisano in objavljeno tako gledal tudi ti. Če boš vsaj pri eni refleksiji, opisu doživetja, črtici, »našel« samega sebe in rekel: To je tudi moja zgodba, sem dosegel svoj namen: da se v knjigi človeško in duhovno poistovetiva, najdeva na skupni črti in skupaj kreneva naprej v prizadevanju za dobro, boljši svet in boljše odnose med ljudmi. Glede ljudi sem bil vedno optimist, saj sem v njih gledal predvsem dobro. Zato mi je bilo lahko med njimi in mi je še danes. Ljudi sem imel rad in oni mene. Mnogim sem hvaležen za tisto, s čimer so me obogatili in mi pomagali, jaz pa tudi njim. Pred ljudmi se nisem ograjeval in zapiral, pustil sem jih do sebe, v svojo srčiko, oni pa prav tako mene.

Živeli smo z naravo

Poleg ljudi imam rad tudi naravo. »Znali smo živeti z naravo,« mi je rekla sestra Anica. Res je bilo tako. Čeprav je bilo življenje na kmetih trdo, sta nam starša privzgojila ljubezen do narave, čut za lepo in dobro, občutek, kako je, če zares ljubiš in si ljubljen. To z ženo Marto nadaljujeva pri najinih otrocih in vnukih. V zavesti in veliki odgovornosti, da živimo le enkrat, zato živimo polno, dejavno in ljubeče. Kadar nam je težko, pa potrkajmo na Jezusova in Marijina vrata in na vrata pravega prijatelja in tolažnika. Tudi o tem govori ta knjiga. Da je vsako življenje neprecenljiv dar, vsak človek enkratna oseba in da smo za vsako dejanje odgovorni do sebe in drugih. Da vsakdo pušča za seboj sled. Pomembno je, da vredno človeka in spoštovanja njegovega stvarnika!

Knjigo DNEVI MOJIH LET lahko dobite pri avtorju Jožefu Pavliču v Suhadolah, št. 61 G, 1218 Komenda. Pokličite ga na telefon: 01/8341 889 ali mobitel: 031/275 484; lahko mu pišete tudi na elektronski naslov: jozef_pavlic@t-2.net. Knjiga obsega 352 strani, je zelo lepa, napisana z dovolj velikimi in berljivimi črkami za vsakogar, s trdimi platnicami in kakovostno vezavo. Bo zelo lepo darilo za vse: od otrok do starejših ljudi. Posebej za Miklavža, v božičnem času in novem letu. V njej je več prispevkov, ki govorijo o lepoti in notranjem doživetju tega pomembnega časa. Avtor bo vsakemu bralcu napisal lepo posvetilo. Osrednji poudarek knjige je: Ljudje so veliko boljši, kot si mislimo! (p. Werenfried van Straaten). Pisec knjige je trdno prepričan v to, tako deluje in želi, da tudi Vi. Potem bo svet veliko lepši, bomo srečnejši in mirni. Knjigo je oblikovala, za tisk pripravila in natisnila založba SALVE D. O. O. Ljubljana.

Oglejte si tudi