Pšata, sprva potoček, nato potok, nazadnje reka, je 22. marca zvečer žuborela v filmu Ukročena trmoglavka, in tudi zares, v bližini župnijske dvorane v Mengšu, kjer so ga prikazali. Žuborela je v uvodni in povezovalni besedi v filmu vodje študijskega krožka Etno fletno Branke Urbanija – omenjeni krožek je zasnoval  in posnel dokumentarni film o tej okrog 28 km dolgi slovenski reki – in po filmu v besedah posebej povabljenih gostov: etnologinje Dušice Kunaver, pisatelja in pesnika mag. Ivana Sivca in zgodovinarja Simona Prosena. Žuborela pa je tudi v spominih velikega števila obiskovalcev in občudovalcev te reke. Sedaj še, a upajmo, da se ne bo ponovilo lansko leto, ko jo je bilo od izvira na Pšati pri Cerkljah na Gorenjskem do Trzina le še malo, na Pšati pri Dragomlju, blizu katere se izliva v Kamniško Bistrico, pa čisto nič. Že sedaj je ni veliko.

Kje je tista Pšata, neukročena trmoglavka, ki takrat, ko je deževje, prihrumi izpod Krvavca, prestopa bregove in poplavlja, kjer je v tisočletjih izdolbeno in izjedeno rečno korito postalo premajhno zanjo, so se spraševali gledalci filma, ki reko poznajo od izvira do izliva oziroma del njenega toka? Kje je ta reka, ki je bila včasih še pitna, so se kopali v njej, sprva pa učili plavati z napihnjenimi gumijastimi pripomočki; je vzela marsikatero življenje plavanja še neveščega otroka ali možakarja, ki je v gostilni popil malo preveč, pa je ponoči zdrsnil vanjo s spolzke brvi; kje so vinogradi velesovskih dominikank ob njej levo na vzpetini kmalu po njenem izviru, pa v nekdanji Komendi; kje redke ptice in rože in še marsikaj drugega, kar tone najprej v spominu, nato pa v večno pozabo.

Res je, kot je naslovljen film, Pšata iz divjega hudournika, svoje neukročenosti, postala »ukročena trmoglavka«. Preveč ukročena zavoljo človeka, tehničnega napredka, žal tudi pohlepa po oblasti, imetju, pretiranem izkoriščanju zemlje in njenih bregov za tistih nekaj več evrov.

Pšata nič več, razen, kadar je dovolj vode, enega na Pšati pri Dragomlju, ne poganja mlinov in žag, perice v njej ne perejo več perila, otroci se ne kopajo v njej, kvečjemu preveč razgreti mladeniči v Laguni pri Suhadolah, suhadolska »legenda« Pirnatov Tone ne skače več vanjo na glavo (pri tem se je hudo poškodoval), marveč v svojem posmrtnem snu prisluškuje zvonu sv. Petra v Komendi, konji nič več rano zjutraj ne hrzajo na travnikih ob njej, ko so jih gospodarji spustili, da se napasejo, v trzinskih ledenicah ne shranjujejo več ledu za prodajo v mesnice, Liparjev Milanček ne nabira več zvončkov ob njej (pri Zalogu je padel vanjo in utonil), fazanov, prepelic, jerebic, postovk in drugih ptic, ki so se jeseni spreletavali in frfotali nad njivami ob njej, skoraj ne vidiš. Vidiš pa nemškega ornitologa, ki je prav zaradi njih in drugih redkih ptic, prihajal v suhadolski konec, kjer si je ogledal te in druge ptice, o katerih, razen že umrlega poeta Franceta Pibernika, zaljubljenega v to lepoto in redkost, številni domačini še vedeli niso. Mogoče lovec Mandeljnov Tone, ki mu je pred nosom lovec iz druge vasi ustrelil jelena; sam ga je, kot pravi lovec (oni drugi je bil plenilec) ob večerih hodil občudovat. Vidiš pa še srne, ki se pridejo past na travnate površine ob njenem spodnjemu toku; očitno so se že kar udomačile. Tudi mene se več ne bojijo, le srnjak si me zvedavo ogleduje, ko pod večer vstopam v svojo »zeleno katedralo«, da zmolim molitev in počastim Vsepričujočega v njem. Najraje sam, razen ljubimcev, ki si za prvo izpoved v dvoje, objem in poljub poiščejo svoj kotiček na Rajskem otoku: do brunarice pri Mlinčkih in Žegnanega studenca mnogi ne strpijo. Testosteron hoče sprostitve.

Marsikaj je ob reki zaspalo in ugasnilo za vedno, je življenje zaradi tega postalo revnejše. Prareki, bi lahko rekel s pesnikom Tonetom Rodetom, ki živi z družino blizu nje, je izdal pesniško zbirko s tem naslovom. A je, po zaslugi študijskega krožka Etno fletno ter poznavalcev reke in življenja ob njej vnovič zaživelo v filmu Ukročena trmoglavka. Vsaj v filmu: za nostalgičen spomin in opomin, kako bi bilo lahko drugače, če bi imeli ljudje ob reki drugačen odnos do nje, bi Zemljani poslušali opozorila ekologov in klimatologov, ne bi v to reko že tolikokrat spustili strupenih snovi, gnojnice in vsega drugega, kar jo je uničevalo, tako da moram biti zelo pazljiv, kje v teh dneh nabiram čemaž, odlično »zdravilo« za prečiščevalno« kuro, ob tem pa pogledujem že tudi za gobami smrčki, enkratnimi za jed z umešanimi jajčki.

»Enkrat je dovolj,« je lani rekla reka in v spodnjem toku presahnila. »Sedaj se pa spremenite vi, ne jaz. Vsega tudi ne morem prenesti, sem le reka. Tekoča, vsak meter drugačna, a še vedno voda. Lahko me še pijete pri izviru, potem pa ne več. Enkrat se vse izteče. Tudi vam se bo, ljudje ob Pšati, vsi Zemljani.«

Tudi ta večer se je še posebej ganljivo v zapetih ljudskih pesmih pod vodstvom Dušice Kunaver, omembi pisatelja Sivca, kako se je Mengšan pisatelj Janez Trdina učil plavati v Pšati (o tem slavnem rojaku je napisal posebno knjigo), pa tudi v lastnih delih, posvečenih vihravim in radoživim mladostnim doživetjem ob reki, plovbi po njej s prijateljem Rajmundom Kepicem, po kateri je bil celo posnet film; Simonu Prosenu, ki jo dobro pozna, saj se je rodil v vasici Šmartno pri Cerkljah na Gorenjskem, skozi katero teče Pšata še bolj kot potoček; pa tudi za Pšato in dokumentarni film o njej navdušenem novem mengeškem županu Bogu Ropotarju, ki je predlagal, da bi bilo treba zgoščenko o filmu prevesti še v angleščino in ponuditi tujcem.

Utemeljena zamisel, kajti Pšata nam na svojih 28 kilometrih toka ponuja toliko zgodb. Vsakdo je od ogleda dokumentarnega filma odnesel svojo. Trzinčan Miro Štebe še posebej tisto bolečo, o kateri je tudi spregovoril v filmu: redkih močvirskih tulipanih, žerjavčkih, ki jih je »vzela« trzinska industrijska cona. Kaj vse je že žejska, mengeška …

O, (nes)pametni človek, kaj vse si uničil v teh letih, gleda in si misli Stvarnik sveta tudi ob reki Pšati. A koliko jih je, ki se tega spovedo v komendski, mengeški, trzinski spovednici? Grehov zaradi onesnaževanja okolja, pomorov rib v Pšati, odmetavanja vsega mogočega v njeno strugo, kar smo lahko videli lani, ko je bila v spodnjem toku popolnoma suha. O, človek, zamisli se in spreglej, dokler je še čas, ti govori reka Pšata, njen stvarnik, vse, kar je bilo nekdaj ob njej, danes pa je le še spomin, ki so ga oživili pripovedovalci v filmu. Staroselci, jim pravimo. Ko bodo ti umrli, še tega ne bo več. Ostal pa bo film o žuboreči reki in vsem, kar je nekdaj bogatilo življenje ljudi ob njej. Ko so še živeli z reko in tudi od nje, so bili eno z njo. Sedaj pa so si vse bolj na nasprotnih bregovih. A te je mogoče, kjer struga ni preširoka, kot fant preskočiti. Mogoče pa jih bo mladi rod, ko je starejši že toliko uničil? In bosta človek in reka spet postala eno, zaživela v slogi, drug ob drugem, drug z drugim. Film Ukročena trmoglavka je tudi povabilo k temu. Dokler se še da rešiti reko in kar je vrednega ostalo ob njej. Drugače bomo nazadnje, parafrizirano, zapeli z Dušico Kunaverjevo pesem: Barčica po Pšati plava … Pisatelj Sivec, avtor mladostnega podviga plovbe po reki Pšati, pa: Splošna plovba Pšata-Pšata, odpri nam spet mladostna vrata … Sami smo si jih zaprli. Pa tudi zavedanje, da nas reka Pšata, ko, kot je Ivan Sivec kot fant, namočil noge vanjo, povezuje z vsem svetom. Pšata se namreč izliva v Kamniško Bistrico, ta v Savo, Sava v Donavo, Donava v Črno morje, to je povezano s Sredozemskim morjem, slednje z Atlantskim oceanom, to pa z Ameriko. In jaz sem tako povezan tudi z njo, je pisatelj Sivec duhovito povedal v filmu in ta večer.  

Meni, domačinu, pa čisto zadošča sprehod do reke do zaselka Slevec, kjer se je nekdaj vrtelo mlinsko kolo, danes pa v vodi trohni le še les od mlinskih rak, mlin pa so podrli. Ostane mi le še, da, žalosten, zapojem, obudim spomin: Ko mlinček ropoče in voda šumlja … Vsaj ta. Reka Pšata pod vznožjem Debelega hriba proti Topolam, Mengšu, Loki Trzinu … Šumlja in odšumeva. In jaz, mi z njo. Njeni Brežani.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič