Predavali so nam uveljavljeni strokovnjaki: Marija Urankar, Gregor Leskošek in Urška Kleč.
Marija Urankar nas je opozorila, na kaj vse moramo biti pozorni, ko kupimo kakšen insekticid ali fungicid, v kakšnem razmerju ga pripravimo za uporabo, ko hočemo na našem sadnem drevju, jagodičevju in v vrtu zatreti škodljivce, kako omenjena sredstva mešamo, kako moramo ravnati z odpadno embalažo in komu jo oddati, kdaj in kako škropiti, najprej pa prepoznati škodljivce, če jih hočemo zatreti. Poučila nas je, kako naj obdelujemo zemljo in s čim gnojimo, da bo čim bolj odporna zoper škodljivce. Povedala nam je tudi, da moramo vedno, preden uporabimo neko sredstvo zoper škodljivce, najprej prebrati navodila o uporabi, račune pa hraniti najmanj tri leta zaradi inšpekcijskih pregledov. Zlasti nas je opozorila, v povezavi z zakonodajo o varovanju pitne vode in vode nasploh, naj bomo pozorni na to, kako daleč od vodnih virov smemo uporabljati škropiva, da ta ne zastrupljajo vode.
Gregor Leskošek nam je obrazložil, kdaj smemo škropiti (izogibati se t. i. driftu oz. zanašanju škropiva v vetru), kakšno šobe naj uporabljamo pri škropilnicah, kako pripravimo škropilno brozgo in jo uporabimo, da bo čim boljši izkoristek in da ne bomo škropili tam, kjer ni treba oz. ne smemo; kako naj izračunamo, koliko škropiva bomo rabili (po navadi ga preveč!), kaj naj naredimo, če nam ga ostaja, in da je dobro, da si za natančno izmero potrebne količine insekticida ali fungicida ali herbicida kupimo primerne medicinske brizge oz. tehtnice.
Urška Kleč nas je kot biologinja opozorila na nevarnost za naše zdravje in možne posledice, kadar pri škropljenju ne uporabljamo primerne zaščitne obleke in obutve, ter kako naj ukrepamo, če pride do dotika škropiva s kožo, očmi, nosom in drugimi deli obraza in telesa, zlasti pa zaužitja škropiva. Zelo jasno in odločno nam je povedala, kako nevarne, celo trajne, so lahko poškodbe te vrste! Od vdihavanja nevarnih snovi (škropiv) pri njihovi uporabi do premajhne pozornosti pri slačenju s škropivom poškropljene obleke (ne je slačiti prek glave!), posebej pa zaužitja premalo skrbno in varno (nedosegljivo za otroke!) shranjenih škropiv oz. posod, ki jih uporabljamo pri škropljenju, nekdo drug pa jih nehote lahko vzame in uporabi za kaj drugega. Svetovala nam je, kaj moramo najprej narediti, če pride do dotika škropiva s kožo (takoj se umiti, ne pa drgniti kože z že poškropljeno obleko!), vnosa tujka v oko, škropiva vanj (ne se ga dotikati, marveč 15 minut izpirati z vodo, nato pa, če je potrebno, takoj iti k zdravniku); kako ravnati, če pride do zastrupitve, kako uporabiti t. i. epipen svinčnik pri takojšnem nujnem ukrepanju. Na koncu nam je obnovila znanje iz prve pomoči vse do uporabe avtomatskega defibrilatorja.
Opozorila nas je tudi, da je treba iti takoj k zdravniku, če odkrijemo vidne spremembe na koži (melanom!), nas spomnila, kako oživljati nezavestnega ponesrečenca, mu ostraniti tujke iz ust, dajati umetno dihanje, ga zasukati na levi bok, poklicati prvo pomoč (112!)
Vsi trije predavatelji so nam povedali veliko koristnega in opozorilnega za naše zdravje, preden sploh začnemo škropiti sadno drevje oz. uporabljati snovi zoper škodljivce v vrtu in drugje ter kako hude posledice ima lahko za naše zdravje nepravilno ravnanje z njimi.
Potrdilo se je, da so tudi v času »zaprtja države« takšne oblike tečajev možne in dober poduk za sadjarje in druge uporabnike fitofarmacevtskih in drugih za zdravje ljudi in živali (čebele!) nevarnih sredstev. Predavateljem smo se zahvalili v besedah in s pozdravi »na daljavo«.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
