Megle gnezdijo v borovcih.

Ni še noč, ne več podnevi, a sta si blizu.

Svetlobe komaj, da vidim do Slevca in kraja,

kjer je med vojno partizan ustrelil nepartizana;

njegov krik je že zdavnaj zamrl v globini Črnega morja.

Še srnjaka ne bi, ki mi je stekel čez pot.

Čas za samopozabo ali samospomin?

Od obojnega je težko preživeti.

Izravnajte mi pot, nam kliče PRIHAJAJOČI.

Mi pa smo v mislih pri novem županu:

ali bo on ali ona?

In golobu, ki nam prinaša vejico premirja z vsem starim, obeta:

Svoboda in demokracija vas bosta rešili.

Jezus, ti še malo počakaj na čoln prek Pšate.

Kancilja je ravno zakuril pod kotlom, odrli so že prašiča.

Željni smo njegove krvi

in vseh tistih, ki nas stiskajo za ovratnik.

Potem se bomo, potešeni, usedli za Klemenovo mizo,

si povedali, kaj nam pomeni advent

in kje je za nas Jutrovo, betlehemski hlev, zlato, kadilo in mira

in koga bomo počastili na Hosti:

hotnico kot pogani Ašero,

ali TEBE pod njo v pastirski votlini zunaj Hiše kruha,

kjer na pragu piše Alfa, na živem oltarju pa Omega.

Odvisno od tega, kaj nam boš TI?

Foto: Jožef Pavlič