Materam v komendski občini in po vsej Sloveniji na materinski dan, ko njihovo srce trepeta v skrbi za svoje otroke v času pandemije covid-19, zaskrbljenosti za može in očete, ali bodo zdravi, bodo imeli delo in bodo lahko še naprej skrbeli za družino in otroke, jim bodo trdno stali ob strani v času nove hude preizkušnje ... Nič koliko jih je že bilo, a takšne še ne, vendar pravo materinsko srce zmore prestati vse: od silne ljubezni do najhujšega ponižanja, od ljubečega dotika do udarca, od kot rezilo noža ostre besede do v dno srca segajoče tolažilne ... Slovenska mati, nikdar nisi klonila, tudi sedaj ne boš! Okrepljena z močjo in zgledom Matere, občudovana od ljubečega moža, obdarjena s tolikimi darovi boš še naprej ostala neomajna v svojem podarjanju otrokom, možu, družini, narodu, domovini, svojemu poslanstvu ... Na tvoj praznik sem prepričan v to, te občudujem, se ti priklanjam, ti vse, kar je najlepšega, največ vrednega in edino pravega želim iz vsega srca! To zaželimo možje in očetje danes svojim ženam in materam naših otrok, svojim mamam, če jih še imamo. In živimo ter uresničujemo vsak dan. Da ne bo prepozno ... Da ne bo tako, kot je rekla ena izmed občank: To si bom vedno očitala. Kar je zamudila pri svoji materi. Kar smo, potrkajmo se na prsi, možje zamudili pri svojih ženah. Marsikaj. A vse je mogoče še rešiti, popraviti, reči ... Dokler je še čas, res ni dokončno prepozno, ko stojimo ob gomili in objokujemo zamujeno. Kot so Izraelci ob babilonskih rekah, Judje danes ob Zidu objokovanja. Čas se izteka. Koronavirus nas opozarja tudi na to. Da živimo in ohranjamo, kar je zares vredno. Največ od vsega ljubezen. Možje, izkažimo jo danes svojim ženam, materam. In jutri, pojutrišnjem ...
Se kdaj spomniš,
mama,
mojega prvega joka, smehljaja,
ko sem te prvič poklical po imenu,
sem iz šole prinesel prvo enko in opomin po razredniku,
ti ves ponosen pokazal petico v zvezku in čebelico,
kako mi je bilo, ko sem moral v mesto, da bi postal učen gospod,
a me je srce vleklo nazaj na kmete, v moj pravi dom,
sem ti prvič omenil ime dekleta, ki se mi je zapisalo v srce?
Gotovo se še spomniš,
čeprav te nisem nikdar vprašal po tem,
kot še po marsičem drugem ne, pa bi te moral.
Sedaj je prepozno.
Stojim ob gomili, molim in jočem, si grebem v lase in srce,
zakaj sem zamudil vse to.
Ničesar več ne morem spremeniti,
mama,
nobene stvari vrniti,
krivice, greha do tebe poravnati.
Grob ne pozna milosti.
Teh nekaj pedi zemlje nad tabo odmerja in izglajuje vse.
A bolečina ostaja.
Hujša od vseh –
tebe ni več!
Jožef Pavlič
