Duhovnik dr. Karel Gržan, kaplan v Lučah ob Savinji, docent na Filozofski fakulteti v Mariboru in pisatelj, živi na samotni domačiji s kobilo Kapro, je zelo zaželen predavatelj in govornik. Zakaj, smo hitro ugotovili udeleženci njegovega predavanja z naslovom O isti ironiji – smehu, ki nas osvobaja 11. septembra zvečer v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku. Ker smo se ob njegovih besedah do solz nasmejali. Marsikdo že dolgo ne tako zelo, kdo mogoče sploh še nikdar tako. Nekateri smo se skoraj tolkli po kolenih, takšne je »iz rokava stresal« predavatelj. Zato nič čudnega, da je dvorana pokala po šivih, smo morali vanjo ob vseh razpoložljivih stolih še prinesti tako rekoč vse iz pevske sobe.

In kaj je takega povedal predavatelj Karel? Najprej, da danes primanjkuje nekdaj zelo cenjenih dvornih norčkov. Brihtnežev, ki so jih zelo spoštovali cesarji, saj so jim na njim lasten ironični način povedali, kaj morajo spremeniti pri sebi, na dvoru in v svojem cesarstvu. Danes pa ni nikogar, ki bi to znal na primeren način povedati našim in drugim oblastnikom. Zato lahko počnejo, kar se jim zljubi. Ker nimajo »nadzora« nad seboj in svojimi dejanji. Ker »ni dvornih norčkov, lahko vlada norost in se razglaša za modrost«, je ugotavljal dr. Karel. Kot primer je navedel predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina, ki se še brije v svojih toaletnih prostorih, medtem ko v državi, kamor se je namenil, že nestrpno pogledujejo na uro, kdaj bo pristalo njegovo letalo. Celo papeža pusti čakati, krepko zamuja z obiskom pri njem. Na ta način daje svetu vedeti, kako mogočen je, si lahko vse privošči. Tudi zato, ker mu to dovolijo, si nihče ne upa spotakniti ob to. Podobno je s slovenskimi oblastniki. Tudi ti lahko »vladajo«, kakor želijo, saj nihče ne protestira zoper to, je ugotavljal predavatelj.

Kje so časi Pavlihe, se je vprašal? Kje je ironija, smeh, ki nas osvobaja? Ironije ni, ker »zdrava ironija temelji na samozavesti«, te pa »Janezi« tako nimamo. Zato raje tičimo »za šankom« v krčmah in zijamo v prepolna oprsja točajk, kot pa, da bi se odpravili k svoji »predragi«. Zakaj? Ker se je bojimo, trepetamo pred njo, da nam jih bo spet »napela«. To naj jih bo, ker ne obvladamo petih pomembnih točk, kako se približati ženi, ženski; kako jo »omehčati«. Nismo kos tej »pedagogiki«. Žene pa tudi ne čisto preprostega stavka: »Jaka, ti si car!« Če bi ga zmogle, potem Jaka ne bi iskal poguma in tolažbe v bifeju, bi ostal lepo doma in svojo drago takoj vprašal: »Katka, kaj bi rada, da najprej naredim?« In bil bi mir v hiši, pa tudi bolj veselo in živahno v postelji. Če bi možje obvladali pet zlatih pravil, kako se približati ženi, ona pa eno samo: »Jaka, ti si car!«

Ker pa jih ne, se tudi ne znamo in ne zmoremo dobro in prav nasmejati, kaj šele, da bi bilo sposobni zdrave ironije. Tega, kar je vedel že veliki Aristotel: smeh je umetnost, ironija prav tako. »Smeh, zdrava ironija, temeljita na samozavesti, zavesti vrednega,« je poudaril dr. Gržan. Kako naj bo Jaka samozavesten, če mu Katka očita: »Drugi so, ti nisi!« Pravi dedec! »To moža ubija!« Če žena tepta njegovo dostojanstvo, ki mu ga je dal Bog, saj je ustvarjen po Božji podobi; izpodbija, da je osebnost, dragocen, vreden spoštovanja.

V Sloveniji, pa mogoče tudi drugje, je že tako, kot je mama naročala Karlu, ko je bil še mlad: »Karli, glej, da boš resen!« Karli je res bil, pa priden tudi, sčasoma pa je spoznaval, da pretirana resnoba ni dobra, saj so imeli celo svetniki, na primer Filip Neri, smisel za humor, smeh. Takšna, ki »osvobajata družbo«. To je namreč njuno poslanstvo – osvobajati človeka in družbo! Če se držimo smrtno resno, je gotovo ne bomo. Tega se je zavedal tudi sloviti nemški baročni pridigar in pisatelj Abraham a Santa Clara (deloval je predvsem na Dunaju), ki je s svojo pripombo, da dvorjanke »niso vredne, da bi jih pes …«, razsrdil samega cesarja, je ta zahteval preklic. Pridigar mu (jim) ni ostal dolžan, je pritrdil, da »so vredne, da jih pes …«. Ta pridigarjeva pripomba je celo spremenila modo, so se globoki dekolteji malce zvišali.

Je pa dr. Gržan tudi svetoval kdaj, kje in pri kom ter kako smemo uporabiti ironijo. Najprej, da samo »na svoj račun«. »Če se delamo norca iz drugega, pomeni, da imamo težave sami s seboj,« je dodal. Vedeti moramo, da se z ironijo tudi izpostavimo. Zato jo uporabljajmo v krogih, »kjer je vsak sposoben prenesti smeh na svoj račun«. Če bomo to delali drugje, bo to lahko kdo izkoristil. Vsakdo nima smisla za šalo, smeh, ironijo. Tisti, ki krepi in kaže svoj »ego«, gotovo ne.

Dr. Karel Gržan ni ostal le pri nasvetih, kako uporabljati ironijo, marveč je to naredil na lastnih primerih. Takšnih, da smo resnično pokali od smeha, se tolkli po kolenih, nas je zvijalo v trebuhu … Če že drugega ne, nas je ta večer resnično sprostil, nasmejal, nam praktično pokazal, kako »ironija rešuje«. Kot teolog je k temu dodal osvobajajočo misel, da nas »Bog sprejema takšne, kakršni smo, nam ne postavlja pogojev«. To počnemo ljudje. Zato tudi smo tam, kjer smo: v družbi, državi, družinah, zakonskih skupnostih. Če …

Kako se rešiti tega, »s smehom ozavestiti, kar je vredno«, se zavedati, »da ironija in smeh, ki temeljita na samozavesti« rešujeta, sproščata in lepšata življenje, predavatelj svetuje tudi v svojih knjigah. Čeprav jih je prinesel zajetno škatlo, so kmalu vse pošle. Marsikdo mu je ob slovesu krepko in hvaležno stisnil roko. Tudi sam sem mu jo, kar je povedal, pa dobesedno navedel oz. napisal po svoje v skladu z izrečenim.

Za vse tako doživeto povedano se mu je toplo zahvalila predsednica Društva sv. Jakoba Kamnik dr. Marjeta Humar, ki je predavatelja in njegovo pisateljsko delo na začetku predavanja tudi predstavila. In ga je še povabila v Kamnik. V mesto in med meščane, ki potrebujejo smeh in ironijo. Nekdanji kamniški župan je to dobro vedel. Potrditev, da niso iz kamna, čeprav njihove hiše so. In mesto tudi. Zato – Kamnik. Ne pa – kamniti ljudje! Veliko dobrih, poštenih, razgledanih je med njimi. Zato so takoj našli skupni jezik z dr. Karlom Gržanom, ki jim je zares polepšal večer. Meni tudi. 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič