Iskal sem te v brezju,

zablodil v močvirje,

polomil mlado smrečje,

prehodil skoraj polovico sveta,

da sem spoznal:

poljub je več kot stik ustnic,

je upogibanje brez pod vse močnejšim vetričem,

tonitev v vedno globlje slasti do znoritve,

sok stotin dreves v tebi,  

želja, da ga ne bi bilo nikdar konca, a se bojiš, da ga bo,

nepripravljen na srečanja s samim seboj,

ko odhajaš od nje in v mislih vedno znova prihajaš,

jo upogiblješ v nesluteno smer,

jo zreš z očmi spoznavalca novih svetov,

si jo poželiš kot teliček materinega mleka,

naložiš na pleča za vedno,

čeprav bosta stotine milj daleč eden od drugega

kot sta pekel in nebo,

oboje bo odslej tvoja usoda.

Le Jezus te lahko reši.

Njegov poljub odpuščanja,

roka, iztegnjena v pomoč:

sin, ne igraj se s strastjo,

jaz najbolje vem, kaj je to,

sem okusil vse, kar je mogoče,

dobro in slabo,

poljub laži in skušnjavo prevare,

nazadnje še kelih lastne krvi

in prekletstvo duha in telesa ljudi,

ki se ne zavedajo, kaj je greh in kaj odpuščanje

in kolikšna je cena za to.

Moja je bila resnično velika.

Jožef Pavlič

Na valentinovo, 2019