Logo MojaObčina.si
JUTRI
19°C
7°C
SOB.
23°C
7°C
Oceni objavo

POTOŽENO PREŠERNU

Razmišljanje ob slovenskem kulturnem prazniku, posvečenem ljubiteljem in podpornikom knjige ter vsega lepega, za kar je vredno živeti in zajemati iz tega. Kot je na ta dan rekla na Radiu Ognjišče pisateljica Alenka Rebula: Praznujmo, kar smo že v preteklosti ustvarili lepega, in kar še bomo v prihodnosti

 

Poet France Prešeren me je tako močno nagovoril, da sem prijel za pero po »literarnem večeru«, ki sem ga imel 29. januarja zvečer v prijetnem ogrevanem večnamenskem župnijskem prostoru pod župnijsko cerkvijo Svetega Duha v Stožicah v Ljubljani. Izvrstno ga je vodila župljanka Manica Ferenc, moja nekdanja sodelavka pri Družini, med gosti je bila tudi profesorica Ana Pavlek, tudi stoženska župljanka, ki je lektorirala in deloma tudi uredila mojo zadnjo knjigo meditacij Presečnice II. Bil sem »mesečni gost«. Pred nastopom sem bil pri maši, ki jo je daroval domači župnik Sebastijan Cerk. V cerkvi se je za delavnik zbralo lepo število vernikov, predvsem vernic, ki so se v glavnem po maši »preselili« v spodnje prostore, kjer je bil literarni večer. Zares prijetna druščina, s katero sem se takoj »pobral«. Že na začetku sem jim povedal, da sem član duhovnega toka Katoliška karizmatična prenova, da sem zelo vesel, da sem bil pri maši v njihovi sodobni cerkvi, posvečeni prav Svetemu Duhu, pri kateri so peli pesmi, ki jih v domači cerkvi nisem vajen (škoda, da ni bila zborovodkinja Zvonka Erce z menoj), in da mi je bila njihova cerkev zelo všeč. Pogled mi je uhajal h križevemu potu, ki ga je verjetno naslikal nekdanji kaplan v Stožicah slikar Jošt Snoj. Presunljiv, saj odraža tudi njegovo življenjsko in duhovniško pot. Trpečo. Zelo so mi bile všeč tudi jaslice, izraz ujetosti župnijske cerkve med poslovne stavbe, bloke, ulice, ceste, poti … »Rešujejo« jo drevesa, ki jo obdajajo. Sedaj gola, spomladi, ko ozelenijo, posebej poleti, pa prijetna osvežitev in poživitev cerkvenega objekta. 

 

Po nedelji Svetega pisma in mesecu verskega tiska

Med literarnim večerom smo sedeli na nizkih stolih, namenjenih veroučencem. Res sem se počutil kot veroučenec oz. dijak nekdanje Gimnazije Poljane, ki je ob svoji 120-letnici izdala zbornik, v katerem so tudi moji spomini nanjo. Prijetni in neprijetni, kar sem tudi omenil med literarnim večerom. Mi je pa ta gimnazija veliko dala. Posebej veselje do branja in pisanja. Novo spodbudo za to sem dobil tudi ta večer pri druženju s stoženskimi župljani. Malo sem bil sicer razočaran, ker ni nobeden kupil nobene od mojih knjig, a zelo zadovoljen, kako pozorno so mi prisluhnili, ko sem jim recitiral svoje pesmi in meditacije. To, zadnje, in sedenje na nizkih stolih nehote v ranem jutru po literarnem večeru simbolično vzporejam s stanjem založništva, knjižničarstva, pisanja, branja in kupovanja knjig v Sloveniji. Z vsem, kar je povezano s knjigo. Prešernov dan je prava priložnost za to. Pa tudi nedelja Svetega pisma, knjige knjig, ki je že za nami. Prav tako mesec verskega tiska, kar je bil januar. Naj začnem pozitivno. 

 

Kdaj sem nazadnje kupil kakšno dobro knjigo?

Ljubljanski stolni kanonik dr. Jože Plut, duhovni voditelj zaposlenih pri Družini in malteških vitezov na duhovnih vajah od 17. do 19. januarja v Velesovem, je tam zbranim članom SA SMR (Slovenske asociacije Suverenega malteškega reda) posebej priporočil v branje in premišljevanje Sveto pismo, ga sam veliko navajal. Najprej in najbolj pa jim je priporočil, naj dajo v svojem življenju prvo mesto Bogu; potem bo »vse na pravem mestu«. 

Ko bi bilo res tako, se samokritično potrkam na prsi. Zato so mi bile te duhovne vaje tako dragocene. Že samo omenjeni stavek, opozorilo je bilo vredno, da sem se jih udeležil. Ljudje smo že taki, da nas mora kdo od časa do časa »predramiti«. To je malteške viteze z navedki iz sijajnih knjig črnskega kardinala Roberta Saraha in upokojenega papeža Benedikta XVI., ki jih je izdala založba Družina. Za papeža Benedikta XVI. vsi vemo, da je izjemen teolog, kako prodoren mislec pa je kardinal Robert Sarah, večina ne ve. Pred Jožetom Plutom me je že moj bratranec, duhovnik Maks Ipavec, zelo načitan mož, opozarjal nanj. Na duhovnih vajah se je tudi potrdilo, kako odlične in zares branja vredne knjige izdaja založba Družina. Tudi nekdanje sodelavke pisateljice Mire Dobravec, ki opravlja veliko delo s tolaženjem osamljenih po smrti najbližjih oseb. Te izkušnje je zbrala in zapisala v knjigi premišljevanj o žalovanju z naslovom Z vsako smrtjo sem drugačna. 

 

Ko na kulturnem večeru govoriš peščici ljudi …

Kadar obiščem Knjižnico Franceta Balantiča v Kamniku, vidim, da si zelo veliko ljudi izposoja knjige. Podobno je v Domžalah v knjižnici nad veleblagovnico Mercator. Zelo pa sem bil razočaran, ko sem se v kamniški knjižnici pogovarjal s svetovnima popotnikoma dr. Markom in dr. Angelco Žerovnik o knjigah, ki sta jih napisala o teh potovanjih: Potovanja, Poezija cvetja in življenja prvi in drugi del. Skupaj z nami, nastopajočimi (tudi odlični recitator Tone Ftičar in izjemni citrar Tomaž Plahutnik), je bilo v dvorani prav toliko obiskovalcev. Pet. Od tega predstavnica knjižnice, odgovorna urednica Kamničana Jasna Paladin in trije gostje. Pa so, kot mi je povedala predstavnica knjižnice, poslali več kot petsto vabil. Po kulturnem večeru mi je odsvetovala, da bi imel predstavitev svojih zadnjih knjig v organizaciji njihove knjižnice v domačem kraju. Razlog en sam: ker ne bo ljudi. To pomeni, da jih bo prišlo le nekaj. Zahvalil sem se ji za »sestrsko opozorilo«, ji dejal, da za svojo »promocijo« ne potrebujem množice ljudi, čeprav je za čehljanje ušes lepo in prijetno, če jo imaš. Raje pokličem na Radio Ognjišče prijaznega urednika za kulturo Jožeta Bartolja in imam, ko se pogovarjava, tisoče hvaležnih poslušalcev. Ali pa, kot je bilo v Stožicah, hvaležno skupino župljanov z njihovim župnikom Sebastijanom na čelu. Tudi na Radiu Kranj mi je urednica za kulturo Slavica Bučan takoj dala besedo, me še vabi v oddaje, pogovore, ki jih imam lahko kar s stola za domačo pisalno mizo. Skratka: še so bralci knjig, organizatorji pravih kulturnih večerov, prijazni uredniki kulturnih oddaj na radiih, izdajatelji dobrih, celo odličnih literarnih del in drugih knjig, med njimi založbe Družina d. o. o., Ognjišče, Salve d. o. o. Ljubljana (pri zadnji sem izdal kar tri knjige). Kljub temu pa je nekaj narobe s tistimi, ki, kot bi dejal France Prešeren, »merijo trak na vatle«, odločitvami kam in kako s knjigo, njeno potjo od pisatelja do bralca; pa s kulturniki nasploh, najprej na ravni oblasti, ki imajo »škarje in platno« v rokah. 

 

V zvezde kujemo športnike, pozabljamo pa na kulturnike

Sprašujem se, kako je mogoče, da bo gledališka režiserka Mateja Koležnik (to je povedala 26. januarja v pogovoru z Mišo Molk na TV Slovenija 1) imela le malo več kot tristo evrov pokojnine po tako zahtevnem delu. Svoj prst je najprej kritično uperila na vrh, k odgovornim na državni ravni (čeprav je premier Marjan Šarec odstopil, se mu je le treba zahvaliti, da za izdajo knjige ne bo treba več plačevati 22-odstotnega davka, marveč petodstotnega), nato pa na tiste, ki kujejo v zvezde slovenske športnike, med njim predvsem tiste v tujini (Luka Dončića in nogometaše), pozabljajo pa na velike domače umetnike in znanstvenike. Njena ugotovitev: »Potem je s to državo nekaj narobe,« je na mestu.

 

Od knjige se lahko dobro zasluži, lahko pa tudi životari

Na mestu oz. zelo umestna je bila tudi »zabeležka o pisateljih in bankirjih« z naslovom O nespodobnosti in široko zaprtih očeh pisatelja in prvega direktorja Javne agencije za knjigo Slavka Pregla v Delu št. 16 z dne 21. januarja 2020 na peti strani. Navajam le eno ugotovitev: »V slovenskem kapitalizmu smo vzpostavili dva svetova: v enem živijo ljudje, ki si za plačilo svojega dela lahko vzamejo, kolikor se jim zdi, v drugem ljudje, tudi pisatelji, ki za delo niso (spodobno) plačani.« Tega ne bom komentiral, saj to sami dobro veste (ali pa tudi ne), le malo pa jih ve, kaj vse mora prestati pesnik ali pisatelj, preden njegovo delo »ugleda luč dneva«. Tudi sam sem med njimi. Koliko potov, pisanja vlog, prošenj pri sponzorjih … Še kako velja rek: Lahko je napisati knjigo, težko pa jo je izdati, kaj šele prodati. Nič čudnega, da je moj rojak in prijatelj pisatelj France Stele pri srečanju članov Glavarjevega kluba ugotavljal: Najbolje, da svoje knjige kar podarjam ljudem. Pred desetletji si je tudi z njihovo pomočjo postavil veliko hišo, danes pa je vprašanje, če bi lahko zamenjal eno okno. Pa so knjige tisto pravo »okno« v svet. Kot je bilo zakoncema Žerovnik okrog štirideset potovanj po svetu in nato skrbnih opisih v treh knjigah.

 

Ljudje se bodo vrnili h knjigi

Vendar ni, da bi človek, pesnik ali pisatelj, založnik, vsi, ki imajo karkoli in kakorkoli opraviti s knjigo, razen tisti, ki hočejo z njo dobro zaslužiti (tudi takšni so), obupal. Številni obiskovalci knjižnic, redni bralci knjig, tako prijazno in hvaležno občestvo, kot sem ga srečal v Stožicah, dobro pripravljeni literarni večeri in dogodki, nas, pisce, in vse, ki nam je knjiga pri srcu spodbujajo: prizadevno delajte naprej. Časi se bodo gotovo spremenili, ljudje pa tudi, se bodo, kolikor se že ne, vrnili h knjigi

 

Besedilo: Jožef Pavlič 

Fotografije: Janko Žagar in Jožef Pavlič 

 

Opomba: 

Fotografije so povezane, pa tudi ne, z vsebino prispevka, so pa s kulturno-prosvetnim, izobraževalnim in meditativnim dogajanjem v Komendi, Ljubljani, Kamniku in drugje po Sloveniji. Ilustrirajo napisano, tisto, za kar si prizadevajo kulturno razgledani, duhovno prebujeni in ustvarjalni ljudje v Komendi in po vsej Sloveniji. Veseli smo lahko, da je še veliko takšnih, prav je, da smo jim za to hvaležni. Vsem, ki sem jih načrtno ali pa naključno ujel v objektiv svojega nikona. Njihova udeležba in sodelovanje na omenjenih in drugih kulturnih, družabnih in verskih prireditvah govori o tem, da gre za može in žene visoke omike, ljubitelje umetnosti, dobro povedane in napisane besede, lepo zapete pesmi, premisleka o vsem, kar je vredno premisliti in po tem tudi živeti. Vsem tem in drugim velika hvala prav na dan največjega med slovenskimi poeti. Naj živi Prešeren in vsi, ki zajemajo iz vedno brbotajočega izvirka njegovega genija! 

 

Oglejte si tudi