Čisto zares diši po pomladi.

Sonce liže zaplate snega.

Gozd se krmežlja;

ne ve, ali bi bil raje v belem ali zelenem.

Še Pšata bolj živo klokoče izza spodsute globeli pod Hosto.

Jutri bo še bolj poskakovaje.

Psi imajo vse bolj vlažne oči,

dekleta so si odpela bluze;

spustile topel vetrič med prsi,

kmalu bodo še fantovo roko:

Daj, Aleš, potipaj, kako mi bije srce.

Le starci še bolj upognjeno merijo korake po vsakodnevni poti do Mlinčkov in nazaj.

V mislih bi radi še dlje, a jim ni dano,

kot tudi meni ni, da bi že urezal piščal,

zaigral nanjo in zaplesal z Vesno;

Morana hoče svojo daritev:

Vedno se najde kdo, ki pobira ostanke.

Še ta kup snega.

Še to blatnasto zmes.

Še te zalizance v vejah.

Nato bo zares vse vzbrstelo.