Slovesen spomin 100. obletnice konca prve svetovne vojne na Sveti Gori

V baziliki Kraljice Svetogorske so se v soboto, 27. oktobra, popoldne k maši ob 17. uri, pred njo in po njej pa h kulturnemu programu, zbrali številni verniki, ki si prizadevajo, da bi v srcih pa tudi v odnosih med ljudmi in narodi zavladal resnični mir. Tisti mir, ki ga lahko podari le Gospod, človek pa mora biti pripravljen, da ga sprejme in udejanja. Če tega ni, potem se najprej v človeku samem, nato tudi v odnosih med ljudmi in narodi, začne krhati notranje ravnotežje, umirjenost in sloga. Vse bolj se širi, bohoti iskanje samega sebe, lastnih koristi, povzdigovanje nad drugega, stegovanje za tistim, kar ta ima, pa bi tudi jaz rad imel, misel, skušnjava in nagib, zakaj si tega ne bi vzel. Če ne drugače, tudi s silo. Tako je bilo vse od začetka človeškega rodu, ko si je Kajn zaželel tega, kar je imel Abel. In si tudi vzel. Celo na najhujši možen način – z ubojem brata. Podlegel je skušnjavcu, ki mu je to prišepetaval.

Za Kajnom so tej skušnjavi, prišepetavanju hudega duha, sebični želji, pohlepu, maščevalnosti in drugim oblikam zla podlegli številni posamezniki, skupine, ljudstva in narodi. Tako so se začele vojne. Posebej huda je z vso silo v letih od 1914 do 1918 divjala tudi na naših tleh, sedanjem slovenskem ozemlju. Zaradi njene velike razsežnosti so jo poimenovali prva svetovna vojna. Njenega konca, predvsem gorja, ki ga je povzročila, žrtev pa tudi napadalcev, so se z evharistično daritvijo v svetogorski baziliki, prošnjo za odpuščanje in s trdnim sklepom, da si bodo z vso močjo prizadevali za mir, spomnili številni slovenski verniki. V glavnem primorski, kajti ravno Primorska je najhuje občutila strašne posledice prve svetovne vojne. Močno tudi svetogorska bazilika. Slovenskim prosilcem za mir, odpuščanje  in spravo so se pridružili tudi cerkveni dostojanstveniki (vojaški ordinariji BiH, Italije in Slovaške, vojaški vikarji), diplomati – vojaški atašeji več držav (Nemčije, Rusije …), politični in drugi predstavniki narodov, vpletenih v prvo svetovno vojno. Mašno daritev je ob vojaških ordinarijih in vikarjih ter številnih duhovnikih daroval koprski škof dr. Jurij Bizjak.

Slovesnosti so se udeležili tudi slovenski malteški vitezi in člani Malteške pomoči Slovenije

Prireditelji bogoslužnega spomina na konec prve svetovne vojne pred stotimi leti so k slovesnosti povabili tudi člane Slovenskega društva SMVR (malteške viteze) in Malteške pomoči Slovenije (MPS). To so naredili, ker so člani tega reda in prostovoljci med prvo svetovno vojno tako na strani napadenih vojakov,  kot tudi napadalcev na frontni liniji oskrbovali ranjene vojake in jih vozili v zaledje. S posebej izdelanimi osmimi železniškimi kompozicijami so samo člani Velikega priorata Češke in Avstrije, kamor so tedaj spadali Slovenci, ko so bili pod habsburško oblastjo, do poletja 1917 skupaj z Rdečim križem prepeljali v zaledje okrog četrt milijona ranjencev in bolnikov, posebne mobilne kirurške enote reda pa so v vsej vojni oskrbele več kot 8000 ranjencev v okrog 4000 operacijah.

Jožef Ciraj je imel s seboj dragoceno dedovo odlikovanje, družinsko fotografijo  in kopijo dokumenta

Spominske slovesnosti za konec strašne svetovne morije so se na Sveti Gori udeležili tudi slovenski malteški vitezi (sedem jih je bilo pri maši v slovesnih redovnih oblekah) in člani Malteške pomoči Slovenije, ki so opravljali njim lastno delo. Iz  komendske župnije malteški vitez Jožef Ciraj (spremljala ga je žena dr. Marta) in malteški vitez Jožef Pavlič. Jožef Ciraj je prišel oblečen v klasično obleko tistega časa in kroja, ki jo je izdelal njegov oče krojaški mojster Jožef, ter si ob tej slovesnosti v čast deda Franca Rakuna, maminega očeta, pripel veliko srebrno medaljo prve stopnje, ki jo je 26. junija 1918 omenjeni Jožefov ded dobil za pogum, ker je v 26. pešpolku, katerega vojak je bil, na soški fronti rešil svojo baterijo pred gotovo smrtjo. Jožef je imel s seboj tudi kopijo »legitimacije«, ki jo Jožef Rakun prejel ob vročitvi odlikovanja. To je 26 let pozneje, 3. aprila 1944, rešilo življenje vsej njegovi družini; tudi Jožefovi materi Jozefi, takrat stari 16 let. Na Sveto Goro je vzel tudi potrdilo o mesečni denarni nagradi Francu Rakunu za junaško dejanje in fotografijo članov smrti (ustrelitve) rešene Čremešnikove družine. Nosil je tudi žepno uro in zlati medaljon, ki ga je podedoval od starega očeta Franca, oboje je praded  Franc dobil v dar ob zlati poroki leta 1922.

Številni udeleženci slovesnosti, med njimi tisti, ki so se oblekli v uniforme avstrijskih vojakov med prvo svetovno vojno (to dejavnost oz. običaj ob slovesnostih ohranjajo kot društva, med njimi je na Sveti Gori gostovalo društvo iz avstrijskega Linza), so si jih z zanimanjem ogledovali, ko jim jih je Jožef  pokazal. Pripovedoval jim je tudi o lanskoletnih izkušnjah zahtevnega in dragega pridobivanja kopij gradiva iz Vojnega arhiva (Kriegsarhiv) na Dunaju za svojega starega očeta Franca (rojenega leta 1893) in njegovega starejšega brata Janeza (rojenega leta 1891), ki pa je na soški fronti padel.

Govorniki so vabili k prizadevanju za trden mir

Govorniki, škof Bizjak, predstavnik vojnih veteranov, evropski poslanec Lojze Peterle, so v svojih govorih in nagovorih poudarjali le eno: Nikdar več takšne morije, kot je med prvo svetovno vojno kosila ob reki Soči in drugje na sedanjem slovenskem ozemlju ter zunaj njega. Zato: na osebni, cerkveni, družbeni in politični ravni naredimo vse, kar moremo in smo dolžni, posebej še verni ljudje, za to dobrino, strpnost in dobre odnose med ljudmi. Bodimo strpni, je ob navajanju svetopisemske besede posebej povabil škof Jurij.

Izjemen Orkester Slovenske vojske, ubrano zborovsko in solistično petje in v srce segajoča recitacija

Če bomo tako ravnali, potem bomo lahko še kdaj uživali v tako lepem bogočastnem razpoloženju, kakršnega nam je med mašo s cerkvenimi pesmimi ustvarjal in s tem tudi Kraljico Svetogorsko počastil pevski zbor iz župnije Levpa (Levpa in Kal nad Kanalom, nekaj pevcev je bilo tudi iz Nove Gorice) pod vodstvom dirigenta duhovnika Lojzeta Kobala, pred mašo pa s svojim koncertom v cerkvi Orkester Slovenske vojske (komorna zasedba) pod vodstvom izjemne dirigentke Andreje Šolar, ki je izvajal Mozartov Ave Verum (Corpus, K. 618) ter Serenado Nr. 10 in Bb »Gran partita«, KV 361 istega skladatelja. Ob koncu maše in po njej pa smo prisluhnili dvema pesmima  izjemne pevke (spremljala sta jo kitarista), recitaciji domoljubne pesmi vojnega veterana in mlademu Moškemu pevskemu zboru Razpotje s Cola (zborovodkinja Martina Peljhan), ki je zapel pet pesmi narodov, udeleženih v prvi svetovni vojni na naših tleh. Posebej nas je pretresla zares občuteno zapeta pesem Oj Doberdob, močno pa nagovorili tudi pesmi Der Gute Kamerad in La Montara.

Zbor je zapel več pesmi tudi pri pogostitvi pod baziliko, kjer nam je posebej teknil v krušni peči spečeni kruh, kuhan pršut s hrenom in primorsko belo vino.

Z vsemi močmi delajmo za mir

S Svete Gore smo odšli okrepljeni in potrjeni v novem upanju, da se je napetostim med ljudmi in narodi ter vojnam mogoče izogniti, če je mir v nas in okrog nas. To dobrino je mogoče doseči, če si vztrajno iz dneva v dan prizadevamo zanjo in prosimo Boga pomoči. Tokrat smo tudi Kraljico Svetogorsko, priprošnjico pri Bogu. Našo prošnjo je glasno potrjeval s svojim  močnim donenjem veliki zvon v zvoniku bazilike, ki se je dvakrat spontano  oglasil v najprimernejšem trenutku, pa tudi »zvonček«, na katerega je med minuto tišine in molitve za vse padle vojake in druge žrtve prve svetovne vojne »pritrkaval« veteran vojne za Slovenijo, njegovi kolegi pa so spustili k tlom svoje prapore, kot tudi med mašo pri povzdigovanju.

Spominska slovesnost na Sveti Gori je bila pretresljiva, ko smo se družno spomnili grozot prve svetovne vojne, hkrati pa lepa in spodbudna, ko je toliko ljudi na najlepši možen način z mašo in osebno Boga prosilo za mir. Prišli so celo neverni ljudje, ker so, kot veteran vojne za Slovenijo, čutili, da morajo priti, je to njihova človeška in domovinska dolžnost. Ker  imajo radi Slovenijo.

Še naprej jo ohranjajmo v miru!

Zmagujmo v malih in velikih osebnih "bitkah"

Mlada žena, ki ji je umrl mož, je mašo in vso slovesnost pred zahvalno nedeljo doživljala tudi kot zahvalo za mir, dobre ljudi okrog sebe, ki ji pomagajo v stiski, jo opogumljajo, da zmore v sebi iz dneva v dan zmagovati v osebnih bitkah. Tako sem jo doživljal tudi sam. Najtežje je, če iskreno pogledamo vase, zmagovati v osebnih bojih za dobro. Zato je zelo utemeljeno povabilo papeža Frančiška k molitvi Pod tvoje varstvo pribežimo (tokrat Kraljice Svetogorske) in k nadangelu Mihaelu, zavetniku v boju zoper satana. Obe molitvi smo udeleženci na slovesnosti iz komendske župnije zmolili med vožnjo na Sveto Goro, v pridigi pa jo je priporočil tudi škof Bizjak. Prepričani, da je mogoče iziti iz osebnih in medosebnih »bojev« ter med narodi kot zmagovalec. Tistih bojev, ko gre za zmago dobrega nad zlim.

Besedilo Jožef Pavlič
Fotografije: Jožef Pavlič in MPS