Brežina molka me oddaljuje od besed,

ki jih še nisem izrekel,

kot pregrada je med bil sem že in še bom, želim biti.

Nikdar presežena.

Kaj je za njo, ve le On,

kaj je bilo, tudi,

jaz le nekaj mrmljajev.

Besede, kolikor jih je prišlo iz Njegovih ust in jih še bo, so neustavljivi plaz,

ki me nosi s seboj.

Ne morem ga ukrotiti.

Nisem ga povzročil in ne bom ga ustavil, mogoče še pospešil:

da bo gora lahkotnejša,

pobočje čistejše,

rodovitnejše za nova drevesa, rastlinje;

težje za dostop.

Na vrh se bodo povzpeli le najpogumnejši.

Na njem kraljuje Oče plazov in varuh dostopnosti le nekaterim.

Trepetam, kje me bo odložilo

in kako bom zajel v roke vso to brežino,

naplavino nečesa in nekoga, ki ju še nisem spoznal.

Jutri začnem kopati vanjo, da izgrebem prvi kamen, školjko, korenino drevesa.

Nekdo mora začeti.

Nekdo z lopato spomina in slutnjo, kje je steza do Nadzemstva.