Tugdual Derville (https://fr.wikipedia.org/wiki/Tugdual_Derville) je govoril o družini kot o stebru človeške družbe. Napisal je že pet knjig, svetovnih uspešnic na področju humane ekologije, ki upošteva celovitega človeka in vse ljudi in ne le njihovo okolje, o katerem se danes veliko govori in se ga poskuša zaščititi. Človek je v svojem razvoju postal sam sebi največja grožnja, svojo Bogupodobnost spremeniti v Boga – da bi vladal človek in bi prevzel vlogo Boga.

Veliko spremembno v njegovem življenju je povzročilo srečanje z otrokom s posebnimi potrebami pred več kot 20 leti. To srečanje, ki je za predavatelja bilo tako posebno in pomembno, je poimenoval – "antropološki impulz". Takrat je ustanovil prvo nevladno organizacijo za pravice takih otrok. Deluje v organizaciji Alliance Vita. Družina je ekosistem, ki ga je treba ščititi.

Trije pomembni aksiomi, ki bi jih ne smeli porušiti:

1. Telesno materinstvo: Naše življenje se rodi po drugi osebi, zraste v drugi osebi, nastane z združitvijo dveh oseb. Znastveno je dognano, da otroci v telesu matere sanjajo, čutijo z njo, materina žalost v nosečnosti bolj vpliva na otroka kot enaka žalost v prvem letu otroka. Trendi, ki se danes dogajajo, so strupeni za človeštvo, npr. nadomestno materinstvo je zloraba telesa nadomestne matere in duše vseh vpletenih.

2. Različnost spolov: zanikanje različnosti spolov vodi v napačno smer. Narava nas določa po eni materi in enem očetu, človek pa zlorablja tehniko in dogaja se že, da »proizvaja« otroke treh staršev s kombinacijo različnih sestavin celic v zarodek. Trguje se s spolnimi celicami...

3. Zvestoba: človek ima potrebo po svojih ljudeh. Študije kažejo, da otroci iz razbitih družin nosijo posledice. Družina je napadena od zunaj in od znotraj. Ni perfektnih staršev. Dejstva kažejo, da so lahko družine tudi strupeno okolje za otroke in za zakonce. Zato je treba takim družinam in posameznikom v njih pomagati. Pomagati pa je treba, da bi se družine ustanavljale z ustrezno pripravo in pospeševati dobro družinsko življenje, saj so družine tiste, kjer se rojevajo in živijo bodoči člani družbe, kjer se učijo odnosov, upravljanja, življenja, veščin, kar vse vpliva na razvoj in prihodnost družbe.

Družina je napadena tudi od zunaj. Predavatelj je predstavil teorijo o destruktorjih družine, ki prenašajo v družbo svoje lastne frustracije, ki so jih doživljali v lastni družini in s tem zastrupljajo celotno družbo. Povedal je osebno izkušnjo, ko se je na TV srečal z nekim sogovornikom, je ta napadel predavateljevo mater – grdo je govoril o njej. Kasneje je izvedel, da je bil napadalec v času nosečnosti prizadet v telesu svoje matere zaradi odnosa njegovega očeta, njenega partnerja in tako je sedaj z napadom reševal svojo notranjo stisko.

Družina je podsistem, ki ustvarja politiko. Družina je klan, je bratstvo, nismo si izbrali sorojencev, pa se učimo živeti z njimi, to je vaja življenja z drugimi ljudmi, kjer se pripravljamo na življenje. V njej se učimo odgovornosti, svobode, delitve dobrin, solidarnosti, ljubezni, spoštovanja, odnosa do živali, sveta, narave, knjig. Simone Veil je rekla, da smo vsa človeška bitja ukoreninjena v duhovnem, telesnem in duševnem v družini, vsak mora imeti korenine. Prek družine se prenaša tudi vera, vrednote. Včasih so korenine strupene, v takem primeru je treba te korenine presekati.

Danes se napada izraze, ki ločijo starše na matere in očete. Tako npr. v Franciji izraz »ecole maternelle« želijo spremeniti v nevtralno obliko. Politiki so šli med otroke v vrtcih in so z veseljem ugotavljali, da se otroci ne čudijo več nad homoseksualnimi porokami, istospolnimi skupnostmi, ministrica je celo rekla, da je treba otroke iztrgati iz družin, da bodo sprejemali duh časa...politika se lahko v družine vmeša le, če bi z otroki grdo ravnali, sicer pa nihče ne more nadomestiti družine.

Kljub nepopolnosti, se moramo boriti za družino. Politika črpa svojo moč iz družine. Družina je in bo osnovna celica družbe. Ne smemo se bati. Družina je tista, ki podpira družbo, ne obratno. Študije so pokazale, da velik del bruto družbenega proizvoda nastane v družinah. Kajti v družinah se izvaja največ zastonjskega dela: skrb za otroke, nočno vstajanje, ko so bolni, skrb zanje - od obleke, do vsega kar potrebujejo, vzgoja, stari starši skrbijo za vnuke, prav tako je velik del skrbi za starejše v družinah. Kjer se medgeneracijske vezi trgajo, pa nastaja velika škoda.

Družina je zatočišče. Uspešnost družbe je zelo povezana z zastonjskim delom v družini.

Razkroj družine bi pomenil velik strošek za družbo. Že sedaj se kaže v oblikah kot so brezdomci na ulicah, enostarševske družine pogosto živijo pod pragom revščine (v Franciji jih je takih 35%), več je prestopništva pri otrocih iz takih družin. Socialna evtanazija (osamljenost starejših) je še večja. Naša družba je družba integralnega individualizma. Mladi ne želijo več trpeti – niso pripravljeni poskušati krpati odnosov, temveč gredo narazen. Fluidnost, spočetje otrok v smeri »projektnega otroka«, ki bo ustrezal željam posameznika, otrok kot reševanje iz osamljenosti ali drugih frustracij....

Imeti je treba družine! Otroci naj se rojevajo v družinah, ki so dobro pripravljene na skupno življenje, ki so sposobne graditi odnose, reševati konflikte, potrpeti, če je potrebno, predvsem pa vključevati Boga v odnose in prenašati to ljubezen na otroke, in jo žarčiti navzven.

Imeti je treba otroke, imeti je treba družine, tisti, ki imajo otroke, bodo na dolgi rok preživeli.

Zaključek:

Družina je dar in je izbira družbe. V družini se naučim darovanja drugemu. Rojen sem iz telesa drugega človeka. Veliko mi je bilo dano. Starši so mi veliko dajali, kako to, da ne bi še jaz dajal? Dejanje ljubezni je to, da vzamem, kar mi je bilo dano (papež Frančišek). S tem čutim svoje človeško dostojanstvo. Družina se mora zavedati, da s svojo pristnostjo, zvestobo v zakonu, ljubeznijo med člani, gradi svet. Povezovanje teh celic kot v micelij, ki vse preraste in potem daje rast gobam. Ne sme nas biti strah, da gremo tja, kjer se ta moč lahko udejanja. Govorimo na glas! 

Družba, ki ne prenese šibkih, je preživela in mora propasti. Povezati se moramo s šibkimi. S takimi kot je bil ta otrok, ki ga je srečal pred več kot dvajsetimi leti. V njem je treba videti Jezusa. Pri ubogih se nahaja ta antidot (razložiti, najti slovensko sopomenko), ki bo pometel z nehumano družbo. Pomagal bo, da bomo v tej ranljivosti našli novo energijo za prihodnost. Ljubezen je tista, ki vse rodi. 

Mlada ženska je povedala, da so danes ne le tri, temveč štiri generacije in da je četrta generacija, to so čedalje bolj številni 90-letniki - potisnjena v domove, kjer hira, saj se osebju, kakor svojcem, ne zdi vredno, da bi jih ohranjali pri življenju. Da je to zavestne evtanazija. Odgovor predavatelja Dervilla je bil, da je tu prostor – priložnost za ustanovitev nove nevladne organizacije, ki se bo s tem ukvarjala.

Na vprašanje v zvezi z duhovnikom Strehovcem (ki se zavzema za ohranjanje življenja od spočetja do naravne smrti in ima težave na tožilstvu),  je odgovoril, da je rešitev v tem, da se ukvarjamo tudi z rojenimi otroki, poleg z nerojenimi, da najdemo ravnotežje. Povedal je, da so oni v Franciji pred leti, ko se je zakon spremenil,  prej je zakon vzpodbujal, da nosečnica skuša ohraniti zarodek – otroka, izdali knjižico v oporo nosečnicam, proti abortusu, ki so jo potem spontano po Franciji delile tudi socialne službe.

dr. Marta Ciraj