Logo MojaObčina.si

Komenda

DANES
22°C
5°C
JUTRI
22°C
6°C
1304

OTROKOM PRIHRANIMO PREZGODNJE RAZOČARANJE

Petkovih oddaj Slovenski pozdrav ob 20. uri na TV Slovenija 1 nisem redno gledal, ker sem ta čas raje bral, pisal, vzel v naročje vnuka Filipa, se pogovarjal z ženo Marto ali počel kaj drugega. Tokrat, 4. januarja, sem jo pogledal proti koncu, ker me je Marta opozorila, da bodo ta večer odločili, katera družina bo zmagala na prireditvi oz. tekmovanju Družina poje: Koboltovi iz Mežice ali Frančičevi iz Šentjerneja. Žena je »navijala« za družino Frančič, sam pa nisem bil prepričan, da bo zmagala ta družina, ko sem videl na odru obe družini. Zakaj ne? Ker je bil pri družini Frančič velik starostni razpon od najmlajšega do najstarejšega člana, pri družini Kobolt pa manjši; poleg tega sta pri slednji družini oba starša glasbenika (tudi hčerka), je ta družina izvajala lastno skladbo. Priznam, da so bile tudi moje simpatije na strani Frančičevih, vendar je »stroka« ocenila drugače, večno mladi, simpatični Nuši Derenda, ki je že pela na novoletnem dobrodelnem koncertu Ustanove Petra Pavla Glavarja v Komendi, je pripadla nehvaležna naloga, da pove zmagovalca. To »vlogo« so ji olajšali prejšnji »napovedovalci« oz. »ocenjevalci«, ki so se psihološko dobro in posrečeno izogibali presoji, katera družina je boljša v petju. Obe družini so praktično izenačili, vsaki priznavali njene pevske »kvalitete«. Razumljivo.

Ko je bil razglašen zmagovalec, me je najbolj pretreslo, kako je bil najmlajši sin družine Frančič razočaran, ker niso zmagali (stiskal se je k mamici, obrnjen k njej, da ne bi gledalci videli njegovega razočaranega obraza), tudi hčerka je imela solzne oči. Prizor bi bil podoben, vendar ne tako »dramatičen«, pri družini Kobolt, če bi bila ta druga, ker so bili otroci starejši. Pravega veselja nisem čutil ne pri enih ne pri drugih, ker ga tudi ni moglo biti, saj ko so se eni veseli, so drugi jokali. Tudi sam bi se neugodno počutil, če bi zmagal; mogoče bi bil celo rajši drugi, ker bi privoščil zmago tistemu, ki si jo bolj želi.

Še vedno imam pred očmi slepo slovensko dekle iz Švice, ki je pela na pevskem tekmovanju v cerkvi na Ptujski Gori. Kakšne težave sta imela starša, da sta jo pripravila za nastop, jaz pa tudi, ko sem jo moral fotografirati za Družino. Ker je želela biti lepa na fotografiji, je vse naredila za to. Razumljivo, saj je ženska.

Naj ob tem dodam, da mi je takšno željo izrazila doktorica znanosti, ko sem jo fotografiral za rubriko Osebnost tedna v Družini: »Jože, naredi me lepo. Vsi vedo, da imam doktorat, jaz pa bi bila rada lepa na fotografiji.« Zagotovil sem ji, da se bom potrudil, pa tudi, da je po mojem mnenju ne le izjemno brihtna razumnica, marveč tudi lepa. Obenem sem izrazil obžalovanje, da je še samska, jaz pa že poročen. Zelo sem jo potolažil.

Očeta omenjene pevke iz Švice sem odkrito vprašal, kako je z njo. Odgovoril mi je, da zelo težko. Posebej takrat, kadar ne zmaga na tekmovanju, sama pri sebi pa misli, da bo že s tem, ker je slepa; da bodo ocenjevalci zato bolj »milostljivi« do nje. Ne, niso bili, kajti ocenjevali so kakovost petja in slepo dekle uvrstili na mesto, ki ji je pripadalo po njenem nastopu. Dekle se mi je močno smililo, a pelo res ni tako dobro kot najboljši solisti in pevske skupine.

Malce podobna »situacija« je bila tudi tokrat na oddaji Družina poje. Mislil sem si: ocenjevalci bodo ocenjevali le tisto, kar slišijo, ne pa, kar vidijo. Tako so tudi naredili. Predvideno razočaranje najmlajših članov družine Frančič jih ni čisto nič ganilo, odločala je stroka. Kako so starejši Frančičevi potolažili mlajše, je zgodba zase, kar umetnost, ki zahteva posebne sposobnosti, dar prepričevanja in prepričljivosti. Tisti starši, ki smo bili kdaj v takšni »koži«, to dobro vemo. Posebej, kadar se je našim otrokom v šoli dogodila krivica, pa je niso popravili, je tudi ni bilo več mogoče.

Tudi mi, starejši, imamo gotovo kakšno takšno izkušnjo iz otroških let. Vsi pa smo bili veseli v glavnem »petk« pri verouku, saj so bile te resnično spodbudne. Pred očmi imam rajnega silno dobrega komendskega župnika in dekana Nikolaja Pavliča, ki je eni izmed veroučenk dal iz vedenja štirico, ker je že v osnovni šoli začela hoditi s fantom. Očitno se je pozneje zelo sekiral, iskal pri meni zagotovilo, da je pravilno ravnal, a ga, žal, ni dobil. Danes osnovnošolci počnejo že vse kaj drugega, kot pa da bi le »hodili skupaj« kot fantje in dekleta, pa jih nobeden ne ocenjuje za to; k verouku pa jih tako hodi vedno manj.    

Sam se ne navdušujem za takšna in podobna tekmovanja kot je Družina poje; veliko huje je, če pogledamo tuje televizijske oddaje, kjer udeleženci doživljajo prave travme, te ostajajo v njih. Posebej takrat nisem navdušen, če pred javnostjo tekmujejo otroci. Prireditelji bi si morali izmisliti kaj drugega, vendar bi potem odpadel »šov«, ne bi bilo tolikšne napetosti, ne bi ljudje, kot stari Rimljani lačni in žejni »kruha in iger«, hodili na takšne prireditve, gledali tovrstne oddaje, se na njih in ob njih zabavali, uživali v pogledih na voditeljičino bolj ali manj razgaljeno zajetno oprsje in se čudili skorajda neverjetni zgovornosti njene kolegice (Nuši sploh ni dopustila, da bi povedala svoje) z merami prave stasite Slovenke.  

Tovrstna tekmovanja naj bi bila ne toliko ocenjevalne, marveč predvsem spodbudne narave, kajti življenje je že tako ena sama tekma, sestavljeno iz vsakodnevnih zmag in porazov. Ali je res že male otroke treba »zastrupiti« s tem, jih soočiti, postaviti pred dejstvo? Ali so te izkušnje, dostikrat tudi bridke in stresne za otroke, res potrebne, da bi bili bolje pripravljeni na življenje? Ali nam izkušnja velemojstra v smučarskih skokih in poletih Primoža Peterke in sedanji neuspehi bratov Prevc (Petra so dobesedno vlačili od reklame do reklame, pa od Pahorja do papeža, karikirano povedano) nič ne govorijo? Da morajo iti starost, telo, glava in srce skupaj, kajti sicer lahko človek pozneje »gor plača«. Zares uspe jih v življenju zelo malo. Običajno gre postopoma, korak za korakom, z garanjem. Hitra slava in uspeh sta zelo oporečna, vprašljiva. Upam, da pri razočaranih Frančičevih ne bo hujših posledic. Zame sta bili zmagovalki obe družini, bi obema dal petico. Zakaj niso ocenjevalci tako presodili, najbolje vedo sami. »Spektakel« je moral biti, žrtve ne štejejo. Televizijskim mogotcem in drugim, ki pristavijo svoj lonček, pa je le do tega, da si čim več ljudi ogleda njihove oddaje. Pri tem pa dobro vedo, da ljudje radi »nasedajo«. Ko bi vsaj za kaj pametnega, dobrega, plemenitega. Tega bi moralo biti več na televiziji. Saj je, a premalo ob tolikih stiskah, težavah in resničnih potrebah Slovencev. Lepo je, kadar nam družine zapojejo, a ne tekmovalno, marveč iz veselja do petja – in da s pesmijo obdarijo in razveselijo vse Slovence. Takšnih nastopov si pa res želim(o). In hvala nastopajočim zanje! 

 

Besedilo in fotografija: Jožef Pavlič

Opomba: Fotografija je simbolična, ni v nikakršni povezavi z vsebino prispevka, poudarja pa, kako imajo starši radi svoje otroke, redno hodijo z njimi v naravo in vestno skrbijo za to, da so res dobra razumevajoča družina.    

   

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi