Kamnik ni le zelo lepo starodavno mesto, eno najpomembnejših v srednjem veku na Slovenskem, marveč tudi kraj, ki buri domišljijo, poraja vedno nove zgodbe. Kako tudi ne, saj jih narekuje že njegova izjemna zgodovina, povezana z andeškimi grofi, s Starim in Malim gradom, odteklim jezerom, bližnjimi gorami, votlinami, reko Bistrico. Prav posebej s svetiščema Marijinega brezmadežnega spočetja na Šutni in sv. Jakoba st., Marijine in Jožefove zaroke na Žalah, kapelo sv. Eligija na Malem gradu, kapelicami in znamenji v mestu in zunaj njega, romarskim svetiščem sv. Ane v bližnjih razglednih Tunjicah, še bližjo cerkvijo sv. Nikolaja v Podgorju, h kateri so se zatekli preganjani protestanti; rokovnjači …
Tega je bilo toliko, da so po peresu segli in začeli zapisovati kamniški pisatelji (Josip Suchy), celo umetnostni zgodovinar dr. France Stele, kateremu je zadostovalo, da je le prisluhnil svojemu očetu in starim Tunjičanom. Tako so se zgodbe ohranile do danes, kakšna pa tudi porodila na novo.
Eno jih je brati v miru, nekaj čisto drugega pa, če jim prisluhneš »v živo«, ko jih pripovedujejo za to res nadarjeni pripovedniki. To so v petek, 23. avgusta, zvečer doživeli številni obiskovalci pripovedovalskega večera z naslovom Kamniške zgodbe na vrtu frančiškanskega samostana. Kulturni dogodek sta pripravila Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik in Društvo sv. Jakoba Kamnik, vrt za prireditev pa so odprli gostoljubni in vsemu dobremu in kulturnemu naklonjeni kamniški frančiškani.
V večer sta uvedli predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar in direktorica Knjižnice Franceta Balantiča mag. Breda Podbrežnik Vukmir. Prva je pozdravila napetih zgodb željne Kamničane in okoličane, druga pa predstavila nastopajoče. Izkazala se je tudi z izvrstno povedano zgodbo Kdor izbira, izbirek dobi, ki jo je zapisal dr. France Stele.
Poleg nje so pripovedovali: Ljuba Lajmiš (Rdeči čeveljčki, Stele), Jožica Hribar (Premeteni nepridiprav, Josip Suchy), Anže Slana (Mesarjev pes), Matic Maček (zvonjenje v Kamniku) in Nataša Pirc (Zgodba o pokori in stranišču). Zadnjo zgodbo o Žmirčevih godcih pred nebesi sta povedala in z glasbili »začinila« člana dua Vroča župa Goran Završnik in Rok Kosec.
Z izredno lepim petjem narodnih pesmi ob glasbeni spremljavi Antona Semprimožnika je navdušila Marinka Golob.
Poslušalci so se nasmejali do solz, kdaj pa kdaj tudi zresnili, prestrašili, vsi pa so bili na koncu navdušeni nad res lepim večerom. Da bi bilo vse še malo bolj »dramatično«, je pripomoglo tudi bitje ure v bližnjem zvoniku cerkve sv. Jakoba (ena od zgodb je govorila, kako je mlad prebrisan fant popravljal uro v zvoniku, ki je kazala narobe), celo zvonjenje (zvonilo je Ave Marijo), piskanje mimo vozečega vlaka, pa tudi mrak, v katerem se ti tudi v samostanskem vrtu začno same od sebe porajati zgodbe. Če že ne druga, o dekletu, ki je vsak večer hodilo pod okno visoke samostanske stavbe, da je videla lepega mladega frančiškana, kateremu so predstojniki prepovedali, da bi se smela sestajati v lični leseni uti v skritem kotičku samostanskega vrta, niti pod rdečo bukvijo ne, dovolili pa, da se ji sme vsak večer točno ob 8. uri pokazati na tretjem oknu drugega nadstropja samostanske hiše sv. Jakoba in ji pomahati. Njej so za pokoro naložili, da mora takoj zatem zmoliti vse tri dele rožnega venca, da ne bosta grešila niti v mislih in v poželenju drug po drugem, kaj šele v dejanju. Skorajda zgodba o kamniški Heloisi in Abelardu. K sreči, ne tako kruta. Kdo jo bo zapisal in povedal?
»Stari« Kamničan Milan Windšnurer bi lahko obudil zgodbo o »jari kači kamniške telefonije«, ki jo je nekdaj pletel v Kamniškem občanu.
Dr. Marjeta Humar se je nazadnje res lahko iz srca zahvalila vsem nastopajočim za sijajno pripovedovanje zgodb, številnim obiskovalcem pa tudi, da podpirajo prizadevanja organizatorjev za dvig kulture na Kamniškem. Za to ima velike zasluge tudi Goran Završnik s Kamfestom.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
