Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

3. TRADICIONALNI VELIKONOČNI POHOD PIPK-ov

Na velikonočni ponedeljek, 2. aprila 2018 smo se PIPK-i (Pevska in planinska klapa Komenda) odpravili na sedaj že "tradicionalni" velikonočni pohod, tretji po vrsti.

PIPK je bila ustanovljena v času, ko je bil zborovodja Mešanega cerkvenega pevskega zbora Peter Pavel Glavar, Robert Petek. Zbor, ki je prepeval ob 10. uri pri nedeljski maši, je v tem času dosegel zlato dobo delovanja, vrhunec njegovega dela je bil zaključni koncert ob 10. letnici, v cerkvi sv. Petra v Komendi, dne 2. junija 2001. Častni gost je bil tudi takratni veleposlanik Švicarske konfederacije Paul Koller. Še danes vrtijo nekatere posnetke po Radiu Ognjišče.

Na omenjenem ponedeljkovem pohodu se nas je zbralo tokrat deset. Pot, ki sta jo temeljito preučila, tako da sta jo predhodno tudi sama prehodila, Veronika in Robert Petek, nas je vodila do Kraškega roba. Najprej smo obiskali izvir Osapske reke nad vasjo Osp, pod visokimi skalami, plezalnimi stenami s previsi,  na katerih je bilo kar nekaj plezalcev. Tokrat je bila struga popolnoma suha, kajti reka je hudourniška, oziroma teče le takrat, ko je še kaj padavinske vode po višje ležečih hribih. O tem, kako zna biti ta reka živa in peneča,  smo se prepričali iz teden dni starih posnetkov, ki nam jih je potem v tolažbo pokazala Veronika.

Na poti smo opazovali bujno rastlinje, tudi eksotične rastline in se čudili pestrosti, ki jo ponuja narava na tako malem prostoru. Ujeli smo starejše planince iz Münchna, ki so povedali, da so navdušeni nad Slovenijo in da redno hodijo občudovat naše lepote.

Pot nas je vodila do cerkvice sv. Mihaela na Tinjanu, od tam je lep razgled na Trst, videli smo množični spust gorskih kolesarjev, Slovencev iz Italije, iz Milj pri Trstu (italijansko Muggia in furlansko Mugle) nato pa do cerkvice sv. Jurija nad vasjo Rožar.

Seveda so naši nahrbtniki nosili sveže in blagoslovljene velikonočne dobrote, med njimi tudi potico, šarkelj. Ko smo sedeli na travi oziroma na obzidju – starem taboru cerkvice sv. Jurija in uživali te dobrote, smo nenadoma zagledali avto iz katerega je najprej izstopil lepo urejen gospod v beli srajci, črnim brezrokavnikom…..zaslutili smo iz živahnosti pogovorov, da se nekaj pripravlja. Ko se je približal, ga je Jožef, ki je sedel na tleh, pred seboj pa je imel na lesenem pladnju narezano potico, obogateno s koroškim medom, da bi jo delil, vprašal, če bi morda jedel potico, obenem pa, ker smo že nekateri prej omenili, da je morda duhovnik in da bo morda maša, vprašal, če bo imel mašo, v isti sapi pa tudi, da bi on z veseljem bral berilo, da pa lahko tudi pojemo, ker imamo s seboj najboljšega zborovodja Roberta in solistko – sopranistko Nušo Fujan. Gospod se je sicer zahvalil za potico, ker bo imel res mašo in ne sme jesti pred njo, strinjal pa se je, da Jožef bere berilo in da naj kar pojemo in je prinesel tudi pesmarice. Spogledali smo se in bili vsi takoj za to, da se udeležimo svete maše, čeprav smo eno zjutraj ob sedmih že imeli v Komendi, in sicer to drugo ob milostni uri – ob 15. uri, ko je ob tem dnevu, ob tej uri  spomin na Jezusovo daritev na križu. V cerkvi so malo pred 15. uro ljudje, ki se jih je nabralo kar precej, pričeli moliti rožni venec Božjega usmiljenja.

Za pojasnilo: Jezus je vidkinji (sedaj že svetnici) Faustini Kowalski v zvezi s to uro oktobra leta 1937 v Krakowu povedal: »Kadarkoli boš slišala, kako ura bije tri, se vsa potopi v moje usmiljenje, slavi in proslavljaj to usmiljenje; kliči Vsemogočnega na pomoč, za ves svet, posebej za uboge grešnike, kajti v tem trenutku stoji na stežaj odprto za vsakega človeka.« (Dn. 1572.)

Župnik, gospod Stepan, je v uvodu v mašo povedal, da je prej razmišljal, kako nerodna je ta ura, da ne bo ljudi, a je Bog poskrbel za to, da so prišli romarji iz Komende, pa še nekateri zamejci.

Pred pričetkom poti smo se PIPK-i ravno pogovarjali o tem, kako Bog skrbi za nas, kako nam pošilja izraze naklonjenosti, pozornosti, nekateri smo imeli kar nekaj takih izkušenj. Le odprto srce je treba imeti in verjeti, da je Bog z nami in da nas ima vedno rad.

Ne le, da smo na koru iz vsega srca in intenzivno prepevali pri maši, imeli smo izjemno intonacijo (za kar sta skrbela Robert in Nuša), v naravnem večglasju, akustika je bila idealna (nekdo od poslušalcev je potem rekel, da smo peli kot da bi nas bilo petdeset). Sam gospod župnik nam je na kor prinesel tudi hostije, ob koncu pa smo prejeli spominske podobice, ki nam jih je na župnikovo željo prinesla ministrantka, ki je zase povedala, da je strežnica.

Nato smo pot nadaljevali mimo cerkvice sv. Nikolaja, z bogatimi a precej redko posejanimi grobovi, pod mogočnim črnokalskim viaduktom. S tega mesta smo lahko obenem občudovali nekdanja in sedanja dela človeških rok in pomislili na zaupanje, ki ga polagamo v vsakodnevno uporabo npr. teh mogočnih viaduktov, da so zgrajeni tako, da se lahko varno, tudi s težkimi tovori, peljemo po njih…. naše življenje je, lahko rečemo, eno samo zaupanje, polaganje v roke drugih – ko se vozimo z letali, vlaki, živimo v visokih zgradbah, se vozimo v dvigalih, kupujemo z bančnimi karticami, se prepuščamo zdravnikom…..Čeprav se tu in tam kaj zalomi, večinoma tečejo stvari v redu. Seveda pa moramo tudi sami narediti vse, kar je v naših močeh, in sprejemati odgovornost.

Bogu pa kar nekako ne zaupamo in ne poslušamo Njegovega glasu, ki nas vedno vodi po pravi poti. Tokrat, imamo tak občutek, in tako radi se vsi spominjamo tega velikonočnega ponedeljka, smo sledili temu glasu in ga poslušali, ga sprejeli z odprtim srcem. Najlepše je to pri odmevih na to lepo druženje, zaokrožila Veronika, ko je zapisala: "Bolj se oddaljuje velikonočni ponedeljek, lepši spomini ostajajo. Doživeli smo  Dan, ki ga je naredil  Gospod (malo smo mu pa tudi pomagali)".

 

Oglejte si tudi