Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

IVAN SIVEC - rekorder med slovenskimi pisatelji

Pogovor s pisateljem, pesnikom in etnologom mag. Ivanom Sivcem ob njegovem 70. rojstnem dnevu in pred gostovanjem v petek,  14. junija, ob 19.30 v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku

 

Naš rojak iz Most pri Komendi, pisatelj, pesnik in etnolog mag. Ivan Sivec, je 23. maja 2019 praznoval 70. rojstni dan. Mladost in v času šolanja je živel v rojstnih Mostah, leta 1972 pa si je z ženo Sonjo ustvaril družinsko gnezdece v Mengšu. Ima dva otroka – Vesno in Iztoka – ter tri vnuke: Marka, Lano in Mašo. Ob tej okrogli obletnici smo ga predstavili na 17. strani glasila občine Komenda Aplenca,  v petek, 14. junija, pa bo ob 19.30  gost kulturnega večera z naslovom Veseli slovenski večer, ki ga bo v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku pripravilo Društvo sv. Jakoba iz tega mesta. Oba dogodka, predvsem pisateljev življenjski jubilej, sta bila povod za daljši pogovor z njim za spletno stran Občine Komenda. Pisatelj Ivan Sivec je pristal na pogovor, saj se rad vrača med svoje nekdanje rojake in v rojstni kraj, kateremu je posvetil več svojih del. Z njim se je pogovarjal publicist domačin Jožef Pavlič. Tokrat, kot povabilo na kulturni večer, na katerem bo igral odlični citrar Tomaž Plahutnik, pela pa izvrstna pevka Joži Kališnik, osrednji poudarek pa bo na predstavitvi (dr. Marjeta Humar) in pogovoru z izjemnim gostom ter njegovi pripovedi in pričevanju, objavljamo le del pisnega pogovora, ki posebej zadeva Komendo in Komendčane. Toplo povabljeni! Pridite, to bo zares veseli, predvsem pa Sivčev slovenski večer!  

 

         G. mag. Ivan, doslej ste napisali kar 155 knjig najrazličnejših literarnih zvrsti, ste rekorder med slovenskimi pisatelji. 20 zgodovinskih romanov, 21 biografskih romanov, 17 knjig zbirke Srečna družina, 7 socialno-psiholoških romanov, 10 slikanic za otroke, 3 knjige za mlajše bralce, 10 pustolovskih romanov, 10 potopisov, 5 knjig s športno tematiko, 11 s humorno vsebino, 20 o glasbi, 13 kmečkih povesti in 8 knjig spominske proze. Kako ste zmogli takšno velikansko delo?

Ni bilo posebno težko. Sem že dolgo časa na svetu, delati sem vajen od mladih nog naprej, rad odkrivam in ustvarjam nove in nove svetove. In če je človek zdrav po duhu in telesu, lahko tudi knjige nastajajo tako rekoč 'spotoma', iz dneva v dan, iz leta v leto. Tole po duhu in telesu se navezuje na našo cerkvico sv. Boštjana v Mostah, kjer ob kipcu sv. Roka piše, naj nas ta svetnik varuje kuge na duhu in telesu. Ni pomembno samo telesno zdravje, temveč morda še bolj duševno. Zame je to nasploh eno od osnovnih življenjskih vodil.


         Kaj Vas žene k pisanju že od osnovnošolskih let dalje, ko ste začeli pisati za Cicibana in Pionirski list, kot dijak nadaljevali s pisanjem o življenju na vasi za Gorenjski glas, za SAZU popisovali gorenjske običaje in navade, na Radio Ljubljana pošiljali pravljice in humoreske?

 

Vsak človek ima kakšen talent oz. je po svoje nadarjen. Meni očitno najbolj leži pisanje, pa naj bo to zapisovanje dokumentarnih dogodkov, ustvarjanje knjig ali snovanje verzificirane besede, slednje predvsem na glasbo. K temu me je že v osnovni šoli spodbujala moja učiteljica za slovenščino, prof. Ana Razpotnik, pa tudi brat Ciril, ki je bil enako vnet za branje in pisanje kot jaz, zelo rad mi je o starih običajih in navadah pripovedoval ata. Ko je bilo to objavljeno v Gorenjskem glasu, je vedno rekel: 'Ivan, zdajle bova pa še tole napisala!' In sva. Ata mi je pripovedoval o nekdanjem načinu življenja, jaz pa sem to brž vrgel na papir in tako sva več let vzdrževala in spodbujala rubriko v Gorenjskem glasu z imenom Gorenjski kraji in ljudje. To je spodbudilo tudi druge, da so napisali marsikaj zanimivega o življenju in delu naših prednikov. Nekega dne se je na našem dvorišču znašel tedaj vodilni slovenski etnolog dr. Niko Kuret, ki mi je rekel: 'Fant, ti znaš pisati o starih rečeh. Lepo prosim, da izpolniš vprašalnik o ženitovanjskih običajih v vašem kraju.' Bil sem seveda počaščen in sem tistih šeststo vprašanj dr. Kureta izpolnil z velikim veseljem. Nanje pa mi ni odgovarjal samo ata, temveč tudi Ivanov Ivan in še kdo iz naših krajev. Tako sem se še bolj seznanil s starimi časi in se že kot osnovnošolec približal bistvu življenja na vasi. Pozneje sem na ta način popisal tudi zadnje komendske lončarje, običaje na sv. Lenartu pod Krvavcem itn., pa tudi prve povestice o treh moščanskih veseljakih. Večino tega gradiva je obljavljenega v knjigi Očetove zgodbe.


         Profesorica slovenščine Ana Razpotnik vas je torej navduševala za pisanje, menda pa tudi za nastopanje na odru, prepevanje in igranje na citre. Očitno so vam rojenice položile v zibelko veliko talentov, a samo iz tega ne bi bilo nič, če ne bi imeli tako močne volje, bili sila prizadevni, delavni. To ste dokazali tudi s tem, da ste po končani srednji tehniški šoli elektro smeri v Ljubljani (1963-1967) ob delu na RTV Slovenija še študirali in leta 1978 diplomirali na Filozofski fakulteti.

 

Res je, na prof. Ano Razpotnik imam najlepše spomine. Ko je ugotovila, da dobro pišem spise in da imam veliko domišljije, me je večkrat opozorila na kako novo knjigo. Danes se zdi skorajda smešno, tedaj pa je bilo to res. Ko sem v šolsko knjižnico v petem razredu prišel po Tavčarjevo povest Cvetje v jeseni, mi učitelj risanja Josip Parte te knjige ni hotel izposoditi, češ da je preveč pohujšljiva. Razpotnikova pa je dejala, da jo bom že razumel, ko pa veliko berem. Pozneje sem res veliko nastopal tudi na šolskih proslavah, predvsem pa sem imel vedno glavne vloge v šolskih predstavah, ki jih je prav tako vodila profesorica Razpotnikova. Seveda sem odigral tudi dva Kekca. Na odru pa nisem samo igral, temveč tudi igral na citre in prepeval. Kaže, da sem imel tedaj več posluha za petje ali pa so bili poslušalci bolj potrpežljivi. Vsekakor pa sem premagal tako Bedanca kot Pehto in vse druge zle duhove. Ko smo se v osmem razredu poslavljali, je prof. Razpotnikova v poslovilnem pismu napisala: 'In kdo bo zdaj preganjal zle duhove ter hudobne može in žene z naše šole, ko pa ne bomo imeli več Kekca med nami?!“ To je bilo prav v času, ko nam je nogometno igrišče vzela obvoznica ob šoli. Ker sem občasno igral tudi nogomet, se mi je zdelo, da nas je doletela velika naravna katastrofa.

         Kar pa se tiče šolanja, je bil ata prepričan, da bom naredil velik korak naprej, če bom šel za traktorista. Tedaj je bil to najbolj spoštovan poklic. A brat Ciril, čeprav je bil na služenju vojaškega roka v Skopju, me je vpisal na elektrotehniško srednjo šolo v Ljubljani, kjer sem brez težav opravil sprejemni izpit. Bilo nas je namreč za eno šolo preveč. Ljubljana je bila tedaj za nas iz Most približno tako daleč kot Luna. Vsak dan sem vstajal ob tri četrt na pet, se vozil s kolesom na Duplico na vlak ob pol šestih, domov sem se vračal ob pol štirih popoldne, potem pa hajdi na njivo ali na travnik. Mama mi je na štedilniku pustila kašo ali kaj podobnega, ata pa je zraven napisal: "Motika te že težko pričakuje. Pridi čim prej!“ Za naloge sem imel nekaj časa šele zvečer. A sem jo kljub temu dobro zvozil. V osnovni šoli sem bil ves čas odličen, v srednji pa prav dober. Padel sem za eno stopnjo, a ni bilo preveč boleče. Na hitro sem tudi spoznal, da mi, otroci s kmetov, čeprav smo bili vozači, zmoremo precej več kot ljubljanske srajce. Marsikdo iz Ljubljane je potem letnik ponavljal, med vozači takih preprosto ni bilo. Bilo smo pač vajeni dela in tudi učenja.

         

        

         Pri pisanju zajemate snov oz. se vračate tudi v svoj rodni kraj Moste pri Komendi, Komendo nasploh. Komendčani smo Vam zelo hvaležni za romansirano biografijo o Petru Pavlu Glavarju In večno bodo cvetele lipe pa za delo Mojster nebeške lepote, ki govori o največjem slovenskem arhitektu Jožetu Plečniku, stvaritelju pomembnih del tudi v Komendi. Napisali ste tudi knjigo o ljubljanskem stolnem proštu Jožetu Lapu, ko je leta 2017 obhajal zlatomašni jubilej. Pa, da ne pozabim omeniti del Kruh ponoči spi, Vsak klas je zlat, Zlati časi, Grenki kruh, v katerem spominjate na težko delo lončarjev, v knjigi Sonce vzhaja počasi ste opisali danes že pozabljene težke razmere na kmetih po drugi svetovni vojni.


Cenjeni gospod Jože, zelo dobro poznate moje delo in vam še posebej čestitam k temu vprašanju! Res je tako: o svojih krajih sem napisal veliko, predvsem pa sem se v mojih Mostah in komendski fari v vseh pogledih šolal na veliko. Domača kmetija mi je dala delovne navade, imel sem srečo z odličnimi učitelji v osnovni šoli in z zelo razgledanim komendskim župnikom zaslužnim dekanom Viktorijanom Demšarjem, pri pisanju sta me poleg Razpotnikove spodbujala ata in brat Ciril, pa tudi bratu Andreju je bilo marsikaj všeč. Treba je tudi dodati, da so naši kraji  toliko oddaljeni od Kamnika in Ljubljane, da smo lahko živeli še svoje življenje, doma so me naučili spoštovati in občudovati vse naše velike umetnike, na srečo pa sem v življenju srečal tudi veliko drugih dobrih in srčnih ljudi, med katerimi vsekakor v prvo vrsto med drugimi sodi tudi ljubljanski stolni prošt Jože Lap. On je eden tistih, ki se ni nikdar zapiral v ozke okvire, dal je od sebe vse in to svojemu narodu. Podobno pa je bilo tudi z mnogimi velikimi Slovenci in Slovenkami v preteklosti. V naši fari je bil vsekakor med prvimi Peter Pavel Glavar. Ko mi je o njem Viktorijan Demšar predal celotno gradivo, sem takoj vedel, da bom o tem velikem možu napisal knjigo. Na srečo sem na Mohorjevi družbi srečal urednika Matija Remšeta, ki se je nekaj let pred tem preselil v našo faro in je bil z Glavarjem že seznanjen. Tako je dokaj hitro nastal moj prvi zgodovinski roman z naslovom In večno bodo cvetele lipe. Prepričan sem, da smo potem skupaj tudi z vami, gospod Jože, z dekanom Nikolajem Pavličem in Markom Zadrgalom, ki je pripravil Demšarjevo spominsko sobo – veliko prispevali k temu, da vsaj vemo, kako bogato zgodovino ima Komenda. A začelo se je z zapisi Viktorijana Demšarja v Mohorjevem koledarju in v zgodovinski reviji Kronika, v večjem obsegu pa z mojo knjigo. Zdi pa se mi, da niti vsi priseljenci v Komendo ne vedo, da še zdaj pod cerkvijo cvetita dve Glavarjevi lipi. Prav zato sem bil zelo vesel pobude komendskega župana Stanislava Poglajna, da je občina knjigo ponatisnila. Arhitekt Plečnik je umetnik evropske razsežnosti in zdi se mi, da kar premalo cenimo njegovo delo. V Komendi, pa tudi v Kamniku, Mengšu in še marsikje drugje, imamo veliko njegovih nesmrtnih del. Kadar pridem na grob staršev v Komendo, se na trgu pred cerkvijo vedno ustavim ob Plečnikovem spomeniku, na katerem piše: MOLIMO ZA ZDRAVO PAMET. To je rekla Plečnikova mama svojemu sinu Jožetu vedno tik pred spanjem. Zdi se mi, da je to eno od glavnih življenjskih napotil za vse nas nasploh. O, koliko nezdrave pameti srečujemo na vsakem koraku! Kar pa zadeva moje mladostne spomine na življenje nekdaj, so v nekem pogledu etnografskega značaja, seveda pa tudi osebnega. Spomini so tako in tako zlati okvirji življenja.   

 

         Vaša književna dela so doživela tudi televizijsko in filmsko uprizoritev. Po pustolovskem romanu Pozabljeni zaklad je režiser in scenarist Tugo Štiglic leta 2001 posnel televizijsko nadaljevanko v treh delih in celovečerni film, ki je prejel najvišje priznanje  - zlato rolo. Pustolovstvo, v Pozabljenem zakladu obujeno ob spominih na doživetja s prijateljem Rajmundom na bližnjem potoku Tunjica in reki Pšati, so vam bila tako rekoč »vrojena«, ste jih podoživljali, opisali v številnih delih za mlade. Posneti pa so tudi še trije televizijski filmi oz. nadaljevanke po vaših delih in sicer Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta in Princ na belem konju.

V Pozabljenem zakladu sva seveda glavna midva z mojim velikim mladostnim prijateljem Rajmundom. Rajmundom Kepicem, s katerim sva res imela čoln, pa tudi najrazličnejše zaklade sva odkrivala dan za dnem. Na čolnu sva imela napisano: Splošna plovba Tunjščica-Pšata. S čolnom sva doživela marsikaj, zato ni čudno, da ima knjiga kar 400 strani. Filmska uprizoritev je sicer prenesena na druge reke, režiser Tugo Štiglic pa je to vendarle naredil dokaj spretno. V filmu pa sem celo igral in to kar celih sedem sekund. Zaupali so mi vlogo poštarja. Glavno vlogo je igral Roman Končar, ki pa se je v naslednjih treh filmskih upodobitvah izkazal tudi kot scenarist in režiser. Vsa štiri mladinska dela so bila lepo sprejeta, kar me zelo veseli.

 

         Izjemno je tudi vaše delo na področju narodno-zabavne glasbe. Kar 3000 besedil pesmi za glasbo, 25 knjig o glasbenikih in glasbenih skupinah, obsežni monografiji o razvoju narodno-zabavne glasbe pri nas Vsi najboljši muzikanti I.  in Vsi najboljši muzikanti II. Posebej Vas je pritegnil ansambel Avsenik, ste leta 2002 na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani uspešno zagovarjali magistrsko nalogo z naslovom Fenomen ansambla bratov Avsenik, postali magister etnoloških znanosti. Od kod Vam to zanimanje za narodno-zabavno glasbo in njene izvajalce; da ste napisali toliko lepih besedil zanjo.


Rasel sem ob ljudski glasbi in petju. Nikdar ne bom pozabil Tomaževčevega Johana iz Most, prijatelja našega ata, kako čudovito je igral na harmoniko. In naših ljudskih pevk, ko so ob delu spontano zapele, recimo ob ličkanju koruze, pa tudi še ob žetvi in pletju bivca. To se mi je usidralo globoko v srce. Ko pa je prišla novodobna glasba, mi je bila všeč tudi ta. Ker doma nismo še imeli radijskega sprejemnika, smo hodili radio poslušat k Pucinovemu Jožu, k Rajmundovemu sosedu. O, kako lepo je, bilo, ko smo poslušali Avsenike, Zadovoljne Kranjce, Vesele planšarje! Sam sem na trati pred Joževo hišo tedaj še prevračal kozolce, hkrati pa me je že takrat zanimalo, kaj je v tej glasbi. Da bi se v ta fenomen poglobil močneje, me je nagovoril dr. Janez Bogataj. Preprosto je moral nekdo v Sloveniji ta fenomen popisati in obdelati, sicer bi ga nam drugi narodi ukradli. V Nemčiji obstaja muzej, kjer trdijo, da je ta glasba nastala leta 1962 pri njih. A začetniki so naši izjemni Avseniki, ki jih še sto let ne bo nihče presegel. Slovenija je zibelka te zvrsti popularne glasbe. Res je, da je tudi v tej zvrsti veliko hiperprodukcije in kiča, a nekaj godcev in pevcev je vendarle izjemnih in moramo biti nanje ponosni.

 

Najlepša hvala, g. pisatelj Ivan Sivec, za pogovor, vaše iskrive misli, domislice, predloge; za vse, kar ste nam podarili.

 

Pogovarjal se je: Jožef Pavlič

Foto: Studio Majhenič, Domžale, in Jožef Pavlič 

Oglejte si tudi