Sreda, 10. junija, sprva, razen vremenoslovcev, še zdaleč ni napovedovala nečesa tako hudega, katastrofalnega, kot smo občani Komende doživeli v večernih urah. Sam sem šel okrog poldneva celo v Podbrezje na pogovor z avtorico knjige o župniku Janezu Riharju Gradil je, da bi srca gorela Dragico Daco Perne, se po pogovoru o knjigi celo dlje zadržal v prijetnem osebnem pogovoru z njo in njenim možem Jožefom. Ko sem se vračal domov, sem že med vožnjo pogledoval v nebo, si rekel: Saj ne bo nič tako hudega. Skrbeti pa me je začelo, ko se je pričelo temniti in so se od zahoda kopičili vse bolj grozeči oblaki, še bolj pa, ko sem pogledal vremensko poročilo, posebej sliko Podrobneje o vremenu. Ta je pokazala, da se nam res bliža "huda ura". Pridivjala je malo po osmi uri. Najprej s točo, nato z močnim nalivom in silovitim vetrom, ki je upogibal sadno drevje.. Šel sem pogledat okrog hiše in v vrt. Nikjer nisem opazil posebne škode, razen predvidene zaradi toče.

Zjutraj pa me iz postelje vrže žena Marta in mi začne govoriti, da moram nujno k bratu Petru in sestri Anici v Nasovče, kjer jih je močno prizadelo neurje. Skoraj še v polsnu mi našteva, kaj ji je Anica naročila, naj kupiva v trgovini in ji prineseva: dva kilograma kruha, sir, salamo, kakšen sok … Na kratko ji je opisala tudi škodo, ki so jo utrpeli zaradi neurja. Po zajtrku pohitiva v najbližjo trgovino, zloživa v avtomobil. Marto še odpeljem domov, potem pa takoj v mojo rojstno vas Nasovče.

Nameraval sem že peljati naravnost po glavni cesti, pa mi je nekaj reklo, naj spotoma pogledam, kako je v Komendi. Nič posebnega vse do podrtega Mejačevega hrasta na desni strani ceste in štrclja od njega na njeni levi strani, kjer je rastel. Mogočno spomeniškovarstveno zavarovano drevo, o katerem sem veliko pisal, tudi v prispevku v občinskem zborniku o Naravni dediščini v Občini Komenda. »Mejačevega hrasta ni več,« rečem možakarju blizu podrtega velikega zajetnega drevesa. »Velikokrat sem opozarjal, kaj se mu lahko zgodi,« pripomni postaven moški.

Bogve, kako je z Glavarjevo in Turško lipo, me zaskrbi med vožnjo po hribu navzgor do župnijske cerkve sv. Petra. Ne zaman! Na cesti do cerkvenega parkirišča leži več njunih podrtih vrhov in močnih vej, ena celo čez tam parkirani avtomobil. Njegov lastnik se bo prijel za glavo, ko ga bo zagledal čez dva dneva ob vrnitvi z župnijskega romanja po Italiji, v kakšnem stanju je. Pa še nekateri drugi romarji, ki so pod lipama pustili svoje avtomobile. Tudi sam bi ga verjetno, ali pa kje drugje v bližini, če bi šel z njimi, pa mi je bilo »od zgoraj«, pa tudi od žene Marte, namignjeno, naj raje ostanem doma. Danes dobro vem, zakaj. Najprej, da pomagam bratu Petru pri odstranjevanju tega, kar ga je doletelo hudega, sem se ob tem zgrozil, ko sem prišel do njegovega in sestrinega doma. Neopisljivo gorje! A preden sem to videl, se o tem prepričal, sem moral s prav vratolomno vožnjo skozi zelo prizadeto vas Klanec pri Komendi, kjer so že hiteli odpravljati posledice hudega neurja. Pomislil sem še na to, da je po svoje dobro, da v tej vasi živi novi minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj, ker je takoj na lastne oči videl, kako hudo neurje se je razbesnelo nad komendsko občino.

V Nasovče sem nameraval skozi vas Breg, a je bila pot vanjo že zaprta. Moral sem naokrog skozi Zalog, ki je bil tudi močno prizadet, spotoma videl skorajda popolnoma polomljen del gozda Goričica, kjer sem kot otrok zelo rad nabiral gobe, se tam smučal, smo Nasovčani tekmovali v smučarskih skokih. Iz Zaloga sem zavil proti Lahovčam, nato pa po poljski poti do Nasovč. Kot pri Goričici se mi je ponudila podobna slika: prelomljene in podrte smreke. Tudi tam sem rad nabiral jurčke.

Do bratove in sestrine hiše sem prišel kar čez polje, sosedov vrt, ko so se mi pregloboko v razmehčano zemljo udirali planinski čevlji, avto pa pustil pred vasjo. Zgrozil sem se nad tem, kar sem videl: popolnoma razdejano streho bratove hiše, več delavcev na njej, ki so z nje odstranjevali kritino in lesene letve, nazadnje celo stekleno volno. Malo stran deloma razkrito gospodarsko poslopje, pa praktično popolnoma uničeno streho velikega gospodarskega poslopja nad podom, kjer smo od nekdaj sušili seno, je to, premočeno od dežja, kukalo na plan. Danes so ga zmetali na tla, da ga bodo, ker je lepo vreme presušili, kajti krave in biki, ki jih goji brat Peter, ne bodo spraševali, kaj se je zgodilo z njim namenjenim senom, ampak ga bodo hoteli zobati, bodo začeli mukati rekoč: Dajte nam ga!

Druge stavbe naše zelo stare značilne sklenjene kmečke domačije od hiše, shrambe za poljske pridelke, hleva, steljnika, šupe, poda in drvarnice so jo, za čuda, v viharju kar dobro odnesle. Očitno so »stari« znali graditi. Hiša je ostala brez dimnika, na severni strani brez precejšnjega dela dotrajanega »cegla«, ponekod tudi nad hlevom in drugje. Svinjak prav tako.

Sestri Anici na hitro izročim živila in pijačo, si nadenem močne rokavice, ki sem jih k sreči vzel s seboj, pozabil pa sem čepico, zato se mi je plešasta in na kratko postrižena glava, koliko je še ostalo lasovja na njej, zvečer močno rdeče razžarela. Da bi ublažila posledic opeklin, jo je Marta namazala s šentjanževim oljem, ki je baje najboljše blažilo za tovrstne zadeve neprevidnega moža. Pomagam, kjer morem, že vnaprej pa bratu Petru povem, da na streho ne smem, mi je to zaradi vrtoglavice pri fizkulturi prepovedala voditeljica vadb Urška Štebe. Tudi to, da ne smem na domačo češnjo. Zaradi tega sem pomagal zgolj na bolj ali manj varnih tleh, pa še pri tem sem moral biti previden ob vsem, kar so spuščali s strehe stanovanjske hiše. Zlagal sem strešnike, držal letve, iz katerih so pulili žeblje, pomagal nositi plohe za nove letve, pobiral po tleh razbito opeko in drugo. Pred tem pa sem vse poškodovano fotografiral, kajti zavarovalnica hoče slikovne dokaze o škodi.

Ko sta prišli prijazni sodelavki s Centra za socialno pomoč iz Kamnika, sem bratovi ženi Branki (brat Peter ni utegnil) pomagal pri izpolnjevanju dolge vloge za hitro socialno pomoč. Za tem še bolj sestri Anici, ki sem jo moral celo  prepričevati, naj vlogo izpolni, saj ji bo vsak evro prišel prav pri odpravi škode, kaj šele, če se bodo pozneje lotili česa temeljitejšega. Poveljujočega od Civilne zaščite sem prosil, naj tudi sestrino hišo prekrijejo s polivinilom, kar se izkazalo za dobro, saj se je že zvečer ulila ploha. Kratko sem se pogovoril tudi z gasilci iz Prevoj in Lukovice, ki so pomagali pri prekrivanju streh drugih prizadetih lastnikov. Brat je imel veliko srečo, da mu je s svojimi delavci in mehanizacijo pomagal tega zelo vešči podjetnik Marjan Bobnar iz Most pri Komendi. Prav neverjetno urno, celo premalo pazljivo, jih je bilo treba opozarjati, so se okrog hiše, s katere so nazadnje metali tudi razmočeno stekleno volno, sukale ženske. Vsega skupaj okrog petnajst ljudi.

Ko sem videl, da pri svojih skorajda 75 letih, če bo sreča, jih bova z ženo Marto skupaj praznovala prihodnji teden, in premajhni tehnični podkovanosti ter spretnosti ne morem več kaj prida pomagati, sem lahko celo moteč (dela bo še za dneve, mogoče celo tedne), sem na ženin klic pohitel domov, da sem se okrepil z žganci in kozarcem terana, na hitro nazobal domačih češenj, potem pa spet pohitel nazaj v Nasovče. Tokrat predvsem zaradi potrebnih podatkov s strani zavarovalnice za izpolnitev vloge o povzročeni škodi. Spotoma sem še fotografiral druge prizadete hiše, saj bodo ti posnetki prišli prav njihovim lastnikom. Med vožnjo proti domu sem se še ustavljal v drugih poleg Nasovč najbolj prizadetih vaseh (Bregu, Potoku in Klancu), se pogovarjal z vaščani, dobival njihove izjave, jih fotografiral. Najprej sem se jim opravičil, jim povedal, zakaj to delam. Za čuda, vsi so bili do mene izjemno prijazni, bili celo veseli, da sem se oglasil pri njih, zapisal, kar so želeli povedati. Predvsem z namenom, da za njihovo hudo nesrečo zve vsa Slovenija, jim bodo od drugod pomagali.

Celo Branko Sojer, poveljnik Državne enote za hitre reševalne intervencije, mi ni, čeprav je imel obilo drugega dela, odrekel pogovora. Niso pa nanj pristali nekateri predstavniki župnijskega življenja v Komendi, so pa zato bolj hiteli pri odpravljanju posledic neurja. Mogoče iz strahu, kaj bo potem rekel g. župnik, ko se z romarji vrne iz Italije, ali pa previdnosti. Podobno mi je rekla sestra Anica: Kaj boš fotografiral, se pogovarjal in dogovarjal s predstavniki javnih služb, pojdi raje pobirat razbito strešno kritino. Jaz pa sem ji odgovoril, da je tudi pisanje in fotografiranje potrebno za obveščanje ljudi, zbiranje dokazne dokumentacije o naravni katastrofi, kajti oblast pri nudenju pomoči zahteva najprej to: pravilno izpolnjeno prijavnico, čim več takojšnjih fotografij, utemeljeno prošnjo za denar. In pa dobra beseda šokiranim ljudem, katerim je pomagal tudi zdravnica. Kaj vse je potrebno in prav pride, ko ljudi prizadene tako huda naravna nesreča … Od prijazne tolažilne besede, krepkega stiska roke, do denarnega daru …

Tako je bilo leta 1996, ko je vas Breg prizadela podobna katastrofa, sva z urednikom krajevnega glasila Aplenca rajnim Baldomirjem Kremžarjem poročala o njej, pa avgusta 2023, ko je bilo pol komendske občine pod vodo, sem bredel po poplavljenih vaseh v visokih škornjih, pisal in fotografiral. Časnikarji dobro vemo, zakaj to delamo. Še zdaleč ne zaradi sebe, marveč iz zavesti odgovornosti o pravilnem, hitrem in poštenem poročanju, da čim prej pride pomoč do te potrebnih ljudi. To delam tudi danes, ko ves dan sedim za računalnikom, zvečer pa bova šla z ženo Marto k maši v župnijsko cerkev, da se vnovič, kot že pred leti, priporočiva Srcu Jezusovemu. Jutri pa spet pomagat bratu Petru in sestri Anici.

Dobri ljudje, hvala vam za vso pomoč prizadetim komendskim župljanom, med njimi posebej kmetom, ki jim je neurje uničilo ali močno prizadelo ne le gospodarska poslopja, marveč tudi pridelke, bo treba preorati zemljo in jo vnovič posejati ali kaj vanjo posaditi. S prošnjo: pomagajte jim po svojih močeh tudi v prihodnje. In drugim prizadetim ljudem. 

Jožef Pavlič