Logo MojaObčina.si
DANES
15°C
8°C
JUTRI
20°C
7°C
Oceni objavo

ZMAGA

ZMAGAL SEM

Pozdravljeni! Zdaj vam bom pripovedoval, kako sem leta 2019 v Italiji zmagal v nogometnem tenisu.

Bil je normalen dan, dokler ni domov prišel ati. Pozdravil sem ga: »Zdravo!« Odvrnil je: »Ne boš verjel, dobil sem karte za letalo, da lahko odpotujemo v Italijo!« Nisem mogel verjeti. »Končno bomo šli v Italijo!« sem rekel. To novico sem povedal mami in sestri. Začeli smo pakirati. Naslednji dan smo krenili z avtom proti Italiji. Ko smo prišli preko italijanske meje, sem bil vznemirjen. Ati mi je rekel, da gremo v Torino. Vedel sem, da je tam stadion Juventusa. »Prispeli smo!« je rekla mama. Takoj smo šli kupit karte za nogometni tenis. To tekmovanje je bilo za otroke od 9. do 12. leta starosti. Z atijem sva se šla ogrevat, mama in sestra pa sta šli sedet na majhno tribuno. Ati mi je svetoval: »Nikar se ne boj, igraj tako, kot znaš!« Prišel je čas prve tekme. On je imel prvi servis. »Aaaaaa!« sem zakričal, ker je dobil točko. No, potem sem začel dobivati točke in na koncu je bil rezultat 10 proti 6 za mene. Obe naslednji tekmi sem dobil z 10 proti 8.

Napočil je finale, imel sem začetni servis in ga zgrešil, ker sem bil živčen. Nato je nasprotnik povedel s 5 proti 1. Iz ozadja sem slišal, kako ati navija zame. To me je spodbudilo. Rezultat sem preobrnil na 9 proti 8 v mojo korist. »Iiiiiin, jaaaaaa!« je kričal ati, saj sem zmagal. Bil sem zelo vesel. Čestital sem nasprotniku. Za nagrado sem dobil nogometno žogo z logotipom Juventusa.

Stadion Juventusa je veliko večji, kot izgleda na televiziji. V Italiji smo še nato bili tri dni in se zelo zabavali.

Aleks Mrčinko, 7. a


ZMAGALA SEM

Danes vam bom opisala dogodek, ki se mi je zelo vtisnil v spomin. Zame je to bilo nekaj posebnega.

Nekaj časa nazaj smo pri dodatnem pouku slovenščine pisali poezijo oziroma prozo za natečaj Po železni poti do zelene prihodnosti. Jaz sem se seveda odločila za poezijo, saj jo imam veliko raje. Pa še bolje mi gre od rok. No, v glavnem napisala sem pesem z naslovom Sodobni eko vlakec. Pesem se mi ni zdela nič posebnega. Ampak ker si je učiteljica želela, da bi ji naše prispevke poslali vsi, sem to seveda storila. Ker pa to ni bil navaden natečaj, sem prinesla tudi prijavnico.

Vas zanima, kako mislim, da ni bil navaden natečaj? No, povedala vam bom. Ta natečaj je bil nekaj posebnega, saj si lahko z dovolj dobrim prispevkom osvojil nagrado. To me je zelo pritegnilo. Ampak moj notranji glas mi je govoril: »S to pesmijo zagotovo ne boš prišla nikamor. Saj ni nič posebnega.« Na začetku se nisem čisto strinjala z  njim. Več dni sem v sanjah slišala ta stavek. Verjela sem vase, zato nisem dovolila, da bi me vrglo s tira. Nato pa je minil teden. Moja samozavest je padla. Mislila sem si: »Zagotovo nisem nič dosegla. Ampak za vsak slučaj bom še malo počakala.« Po še enem minulem tednu sem na natečaj in mojo pesem čisto pozabila. Sploh se nisem sekirala, saj sem imela dovolj dela še z drugimi stvarmi. Nato  pa je v tretjem tednu takoj napočila sreda. Vas zanima, zakaj sem izpostavila ravno sredo? No, zato ker imamo ravno v sredo dodatni pouk. Pri tem pouku pa sem slišala nekaj, kar me je zjutraj do konca predramilo. Nisem mogla verjeti temu, kar sem slišala. Mislila sem si: »Naj me nekdo uščipne!« Mislila sem, da še vedno sanjam. Ampak to niso bile sanje. Vse je bilo res. No, sedaj pa vam bom povedala, kaj je rekla učiteljica. Povedala je, da sem s svojo pesmijo osvojila drugo mesto in da bom prejela nagrado. Ob koncu pouka sem odšla iz učilnice vsa zasanjana. To se mi je pletlo po glavi cel dan, saj nisem mogla verjeti, da sem na nek način zmagala. Oziroma da je zmagala naša šola. Ko sem prišla iz šole, sem veselo novico povedala vsem družinskim članom.

Vsi so bili zelo ponosni name. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila, saj se mi je zelo vtisnil v srce. Pa še naučila sem se, da lahko dosežeš vse, če si strpen in verjameš vase.

Mia Topolovec, 7. a


Oglejte si tudi