Bila je nedelja dopoldne in že teden dni se je po mestu šušljalo, da bo danes ples. Res sem hotela iti, a kaj, ko sem se vseh mladeničev že zdavnaj naveličala. Tako odprem svojo omaro in vidim same lepe obleke. Vzamem vijolično in si jo nadenem. Uredim si pričesko in preden se zavem, je že poldne. Kot pričakovano, vidim same znane obraze. Vse oči so na meni, kar mi zelo ugaja. Prosijo me za ples, a vsakega zavrnem. Rada opazujem njihova občutja ob zavrnitvi. Posedam ter pogledujem sem ter tja, nakar opazim nekaj nepričakovanega. Pri rumeni mizi zagledam nov obraz. To je moja priložnost! Spogledujem se z njim, nato pa pristopi do mene in me poprosi za ples. Mislim, da mi ni treba poudariti, kakšen je bil odgovor. Sukala sva se in sukala, bilo je neverjetno. Trobente so sčasoma potihnile in ugotovila sem, da naju vsi občudujejo. Bi lahko ta dan bil še boljši? Gospodič se razjezi in mene kar strese. Komaj zdaj začutim, da je malce hladen. Pridrveli so črni oblaki in rekel mi je, naj hitro obrnem pete. Kdo pa misli, da je, da mi tako ukazuje? Spet sva se zasukala in dalje in dalje spustila. Spet začnem uživati. Trenutek kasneje začutim leden objem Ljubljanice in zaslišim kričanje. Zadnja stvar, ki jo ugledam, je hladen nasmešek skrivnostnega gospoda.

Staša Mrčinko, 8. a