S KOLESOM V VESOLJE
Za rojstni dan sem dobil novo kolo. Bil je črno bele barve. Spominjal me je na vesolje. Vsak večer sem z daljnogledom opazoval zvezde in jih povezoval med sabo. Ko sem nek večer opazoval zvezde, sem na nebu zagledal zvezdni utrinek. Nekaj časa sem ga opazoval, ko se je začel približevati moj hiši. Padel je nekaj kilometrov stran od moje hiše. Ker sem bil zelo radoveden, sem vzel novo kolo in se odpeljal. Ko sem prispel, so tam bili že gasilci, policisti in znanstveniki. Niso mi pustili blizu. Ko sem se hotel odpeljati, sem v grmu zagledal vesoljčka. Bil je prestrašen, ker se je okoli njega veliko dogajalo. Počasi in previdno sem se mu približal, ga dal v nahrbtnik in ga odpeljal k meni domov. Bil je zelo prestrašen, ampak se je čez čas že navadil.
Celo noč sem prebedel in iskal odgovore, kako bi ga lahko spravil nazaj v vesolje. V garaži sem imel veliko stvari o vesolju, lahko bi rekli, da je bila moj laboratorij. Po dolgem raziskovanju se je moje kolo začelo premikati samo od sebe. Ko sem stopil do njega, je čudežno oživel. Tako zelo sem se ustrašil, da sem zakričal. Po dolgem pogovoru s kolesom sem odšel na kraj dogajanja. Ko sem prišel tja, se je moje kolo začelo počasi dvigovati. Čez nekaj časa sem bil v vesolju. Razburljivo je bilo to, da se je kolo v vesolju spremenilo v raketo. Iz vesolja sem lahko videl naš planet. To misijo sem poimenoval Polet.
Čez nekaj minut smo bili na planetu, poimenovanem Tri osončja. Na njem je bilo zelo zanimivo. Drevesa so znala govoriti in bila so oranžna, hiše so bile steklene, ljudje tam so hodili po rokah in rastline so znale peti. Ko sem Marsovčka vrnil družini, se je moja raketa spremenila nazaj v kolo.
Ko sem se vrnil nazaj na Zemljo, je bila huda nevihta, zato sem moral hitro oditi domov. Doma sem sem ugotovil, da je minilo samo pet minut, medtem ko v vesolju pet let. In tako sem zaključil svojo misijo poleta in bil prvi otrok, ki je s kolesom odpotoval v vesolje.
Pia Topić 6. a
S KOLESOM V VESOLJE
Maks si je vedno želel poleteti v vesolje. Imel je pa rad tudi svoje kolo. Zato je prišel na idejo, da bi poletel s kolesom. Vedno, ko je mami povedal, da bi rad poletel s kolesom v vesolje, se mu je smejala. Ampak njemu je bilo vseeno. Pogosto je gledal vesoljske oddaje in polete.
Neko noč pa se je zgodilo nekaj čudnega. Na nebu se je pojavila nekakšna svetla pika. Začela se je večati in na koncu je bil samo mali pok. Na dvorišču je bila čudna majhna raketa. Zagledal je vesoljce, ki so prihajali iz rakete. Mislil je, da je videl utrinek. Hitro je stekel ven. Tako tiho, da ni zbudil staršev. Previdno je hodil do vesoljcev. Opazili so ga in ga vprašali, kdo je. Rekel jim je, da jim noče storiti nič hudega. »Samo, kaj delate tukaj?« jih je vprašal. Vedno si je želel videti vesoljčke. Vprašali so ga, če ima rad vesolje. Odgovoril je, da ga ima zelo rad in da bi šel s kolesom v vesolje. Vesoljčki so se mu smejali, ampak eden od njih se pa ni smejal, ampak razmišljal. Rekel je, da ima idejo in je pokazal na kolo, ki lahko zleti v vesolje kot raketa. »Lahko ga imaš, a le če te lahko spremljamo ob poletu.«
Maks je bil takoj za. Stekel je noter in se pripravil za polet. Bil je vznemirjen, ker bo poletel s kolesom v vesolje. Vse je bilo pripravljeno za polet. Zaslišal se je samo pok kolesa. Potovali so z veliko hitrostjo. In ko so prišli v vesolje, si je Maks ogledal vse planete okoli sebe in najbolj mu je bil všeč planet Zemlja, na katerem živi.
Ko so prišli domov, je že bilo jutro. Naslednji dan je mami in očetu povedal, kaj se je zgodilo. A mu nista verjela. Od takrat je bil neskončno hvaležen vesoljčkom.
Domen Ferenčič, 6. a
S KOLESOM V VESOLJE
Nekega dne sem se v šolo odpravila, da bi vprašanja na testu dobro opravila.
Vzela sem kolo in se odpeljala ne cesto, med tem ko je ptiček mi žvižgal pestro.
Dolga bila je pot do šole, a bilo je tako enostavno, kot da bi gnala vole.
Ko prišla sem v šolo, se ura je začela, zato sem hitro v klop oddrvela.
Teste učiteljica je razdelila, jaz pa sem se otresla treme in se umirila.
Po šoli sem se domov odpravila, bila sem vesela, saj sem test opravila.
Ko zaprla sem vrata domača, je od znotraj zadišala pogača.
Zunaj naenkrat je zagrmelo in deževati začelo.
Prišla je nevihta, ki vedno vse pokvari in nas v glavo udari.
Naenkrat se spomnim, da sem zunaj pozabila kolo, a bilo je prepozno, saj ga ni več bilo. Videla sem lebdeče plovilo, ki mi kolo je sunilo.
Hitro sem stekla za njim, se oprijela kolesa, zavpili so: »Polet!« in švignili smo v zalet.
Po nekaj minutah bili smo v vesolju, kjer smo v planete in zvezde zrli.
Do nas je prišel čarobni utrinek, nam ukazal, naj sedemo nanj in nas odpeljal v pravljico sanj. Čez nekaj časa prišli smo nazaj, tam blizu pa je bil strašen zmaj.
Zato so me odpeljali domov, da me zmaj ne bi zamenjal za ulov.
Po dolgem dnevu prišla sem domov, kolo je bilo celo in prav tako veselo.
Ko sem pospravila kolo, sem odšla v hišo, starši so me objeli in srečni zapeli.
Mia Topolovec, 6. a
S KOLESOM V VESOLJE
Bil je prelep sončen dan. Tine, Mitja in Primož so se na ta dan odpravili na kolo.
Tine je šel po fanta ter skupaj so se odpravili na pot. Prva postojanka je bila trgovina, kjer so fantje kupili sok. Mitja je doma pozabil masko, zato je počakal zunaj in pazil na kolesa, da jih ne bi kdo ukradel. Ko sta Tine in Primož prišla iz trgovine, je Tine dal Mitji sok. Vsi so imeli pijačo, zato so se odpravili dalje. Šli so mimo cerkve, restavracije, ribiškega kluba in prehoda čez železniško progo. Od tam naprej so zavili levo in se vozili ob progi po makadamski stezi. Primož je rekel, da si želi peljati skozi gozd, saj je dobil novo kolo za rojstni dan. Mitja in Tine sta odobrila njegovo željo, a le pod enim pogojem. Ta pogoj je bil, da gredo na železniško postajo opazovat vlake, kar pa je Primožu bilo zelo dolgočasno. Šli so skozi gozd in tam zaslišali nekakšno sireno za nevarnost. Ustavili so se in pogledali nazaj, bila je pošast Sirenhead. Hitro so stopili na pedale in skušali pobegniti. Bilo je zaman.
Sirenhead jih je zgrabil z njihovimi kolesi vred. Naenkrat so pristali v vesolju na nekakšnem planetu pošasti. Spali so od nezavesti, pošasti so jih medtem preučevale v laboratoriju. Ko so se zbudili, so se pošasti prestrašile in odskočile nazaj. Mitja je v žepu imel švicarski nož. Takoj ga vzel v roko, a je potegnil je napačen nastavek, in sicer odpirač za konzerve. Hitro ga je pospravil in potegnil nož. Stopili so s postelje in zagrozili pošastim. Odmaknile so se in spregovorile, da jih hočejo raziskati in nato vrniti na Zemljo, a fantje tega niso dovolili. Nato so jim pošasti razkazale laboratorij. Fantje so jih vprašali, kaj bodo storili z njimi. Pošasti so rekle, da bodo skenirali njihova telesa. Fantje so to dovolili, saj so ugotovili, da so to prav dobra bitja. Ko so jih poskenirali, jih je Sirenhead odpeljal nazaj na Zemljo. Ko so polet uspešno izvedli, so fantje medtem opazovali zvezde, planete in zvezdne utrinke. Ko so prišli na Zemljo, jih je Sirenhead položil vsakega pred svojo hišo in tudi kolesa. Sirenhead se je poslovil in odšel. Prihajala je nevihta, zato so fantje stekli v svoje domove.
Fantje tega dogodka niso nikoli pozabili. Njihovi starši so bili presrečni, saj jih je skrbelo, kje so in živeli so naprej normalno življenje.
Benjamin Grujčić, 6. a
