Dnevnik babice Marie Rose
Dragi dnevnik!
Na svojo vnukinjo Sofio sem zelo navezana. Vedno sva si vse povedali, zato je danes prvič, ko svoja čustva izlivam na list papirja.
»Sofia!« se je zaslišal glas moje matere. Leno sem vstala s postelje ter se odpravila na zajtrk. »Pozna boš, predlogo si spala, zakaj še nisi v svoji šolski uniformi?« Mamine besede so šle v eno uho in kaj hitro pobegnile iz drugega.
Ura je bila devet zjutraj in že sem sedela v šolski klopi. V tistem trenutku moje misli prekini učiteljica z vstopom v razred. »Dobro jutro, učenci!« je s hripavim glasom in pogledom pozdravila izpod očal. A v razred ni prišla sama ... Ob njej je bil fant ... Fant s črnimi lasmi kakor noč in z rjavimi očmi. Vsi so ga takoj sprejeli, ga pozdravili in vsa dekleta so se mu nasmihala. Zanje se še zmenil ni. Prisedel je k meni. S širokim nasmehom na obrazu je spregovoril: »Leo Wolf, kliči me Leo.« Sramežljivo sem se nasmihala in odvrnila: »Sofia.«
Po pouku sem bila takoj v svoji sobi in glasno pela ter plesala. Moja vsakodnevna aktivnost. Takrat v sobo plane moja mama: »Sofia, nekdo je pri vratih!« Stekla sem po stopnicah in odprla vrata. Leo. Čakal je pred vrati, jaz pa sem obnemela. Prišel je zaradi projekta, seveda. Preden smo zapustili razred, nam je učiteljica dodelila projekt, ki bi skoraj v celoti vplival na našo končno oceno. Vso noč sva garala in iskala informacije, da bi bil najin projekt čim boljši. Kar naenkrat Leo vstane in s kratkim slovesom izgine v noč.
To se je dogajalo skoraj vsakič, ko bi morala delati projekt.
Moja babica, Maria Rosá, je moja najboljša prijateljica. Vedno ji vse povem.
Minevali so tedni in do Lea sem začela nekaj čutiti. Vsakič ko ga zagledam, dobim metuljčke v trebuhu in neprenehoma razmišljam o njem. To sem takoj želela povedati svoji babici. Še isti dan sem bila v gozd napotena s košaro, v kateri sem skrbno hranila potico in vino zanjo. Ko sem prispela, je bilo v hiši vse tiho ... Z lahkimi koraki sem se napotila v kuhinjo, kjer sem zagledala svojo babico, ki se je pogovarjala s svojim možem, lovcem g. Hunterjem. Slišala sem, kako je govoril o nekakšnem srečanju z volkom. Bila sem v šoku.
»Rdeča kapica!« je veselo vzkliknila Maria Rosá. Videla sem, kako je hitro skrila svoja čustva … Strah, jezo … Ne vem. Težko jo je bilo prebrati. Rdeča kapica je vzdevek, ki mi ga je nadela. Tako me kliče le ona. Že od vekomaj.
Po pogovoru z babico sem se napotila domov. Nikakor nisem mogla pozabiti besed g. Hunterja. Se je res srečal z volkom? V daljavi zaslišim šelestenje listja ... Na smrt sem se prestrašila in stekla domov, kolikor so me nesle noge.
Naslednje dni nisem ne videla ne slišala o Leu. Zelo me je skrbelo ... Svoja čustva sem želela izliti babici. Takoj sem se napotila po poti v gozd do njene hišice. Ne glede na mrak, ki je krasil nebo.
Takrat pa v daljavi zagledam znan obraz. Bil je Leo. V trenutku sem dobila solzne oči. Ura je odbila polnoč. Cerkveni zvon je to glasno poudarjal. V tistem trenutku se je Leo začel čudno vesti ... V hipu, po njegovih tresljajih in glasnih krikih, se je preobrazil v volka. Krvoločnega volka. Bil je Leo, kakršnega poprej še nikoli nisem spoznala. Takrat pa me prešine ... On je volk, katerega išče g. Hunter ... Če ga najde, ga bo ubil! Vedela sem, da moram nekaj storiti.
Minil je mesec dni, odkar se je zanj žrtvovala in z njim pobegnila.
»Draga vnukinja, moja Rdeča kapica, če zdaj morda bereš ta dnevnik, vedi, da te imam neizmerno rada in da je tvoja skrivnost varna pri meni,« je s solznimi očmi zapisala Maria Rosá.
Tia Jančič, 8. a
