Bil je eden izmed prvih toplih pomladnih dni. Že zjutraj smo se otroci in vzgojiteljice iz skupine Sove iz Vrtca Kidričevo odpravili na daljši sprehod do Njiverc, kjer nas je v delovni obleki in v spremstvu mamice pričakal fant Luka. Odpravili smo se na njihovo kmetijo, kmetijo Godec, in naš dan, poln pustolovščin, se je pričel.
Najprej
smo obhodili kmetijo in si ogledali nekaj zunaj postavljenih strojev. Imeli smo
možnost videti tudi odvoz gnojnice iz gnojne jame. Pot po dvorišču nas je
vodila do svinjaka, kjer nas je pričakal ata pujs – merjasec. Ko smo si
ogledali del njegove družine, smo se odpravili mimo svinjaka nazaj k prvemu
delu hlevov, kjer smo na ogled dobili le nekaj dni starega pujska. Otroci so ga
z veseljem božali, ko je med slamo iskal svojo mamico. Kasneje se mu je
pridružil še starejši pujsek, ki je star ravno toliko, kot so stari pujski, ko
jih morajo ločiti od mame. Ta je bil že nekoliko
navihan in bolj spreten, zato nismo tvegali, da bi nam pobegnil, saj bi ga v
tem primeru najbrž lovili še danes. Naš ogled se je nadaljeval pri veliki žagi,
ki hlode nareže na deske. Ta postopek smo lahko tudi opazovali, nad čimer so
bili navdušeni predvsem fantje, ki jih mehanizacija še posebej pritegne. Kasneje
smo bili povabljeni k prvim sosedom, kjer smo si ogledali številne vrste
golobov. Bili so vseh sort, barv in velikosti. Otroci so si jih z navdušenjem
ogledovali, saj takšnih ne srečajo ravno vsak dan. Z veseljem so hodili po
prostorih, kjer bivajo, se jim sklanjali, ko so odleteli ven, ter si ogledovali
njihove mladičke. Pot nas je vodila še naprej po vasi. Ustavili smo se pri
kokoših, ki smo jih nahranili s travo, ki je bila na naši strani seveda veliko
okusnejša. Otroci so pripovedovali o svojih doživetjih z živalmi, ki jih imajo
doma, a nobena izmed njih se ni mogla kosati s srečanjem z majhnimi pujski. Ko
smo se vrnili na kmetijo Godec, smo bili povabljeni še k sosedom na drugi
strani, kjer smo si ogledali leglo mladičkov nemškega ovčarja. Po prijetnem
božanju mehkih kožuščkov smo se vrnili na kmetijo Godec in si ogledali nekaj
traktorjev, nato pa so nam pripravili še čudovito pogostitev.
Bilo
nam je tako lepo, da smo se kar ponovno najavili že čez nekaj tednov in s seboj
bomo povabili še ostale prijatelje iz vrtca. Zagotovo nismo bili na kmetiji
zadnjič. Opazili smo namreč, da otroci živali v veliki meri poznajo le iz
knjig, živalskega vrta in fotografij, saj je v okolici vse manj kmetij, kjer bi
lahko vse to videli. Gostoljubje, žar v očeh ljudi, ki živijo za živali, in
dobra volja so nam pričarali čudovit dan, ki ga verjetno nikoli ne bomo
pozabili. Hvala vsem na kmetiji Godec za vse, kar so nam omogočili ob našem obisku.
Janja Horvat