Logo MojaObčina.si

Kidričevo

JUTRI
5°C
-5°C
ČE.
4°C
1°C

ŠOLA, DRUŽBA IN MI

ŠOLA

Šola je velik učni raj,

zato berimo skupaj zdaj.

 

Da ta dan popestrimo,

hitro telefone odložimo.

 

Učitelji nas imajo radi,

nihče nas ne pozabi.

 

Da šolo bomo ohranjali,

s knjigami smo zasanjani.

 

Lepo je oditi v šolo,

s prijatelji v svet,

ker šola je zabavna.

 

To ve vsak planet.

 

Sreča tu je še edina,

šola naša je milina.

Žana Gorinšek, 6. b


ODGOVORNA SEM ZASE

Vsaka moja odločitev, prava ali napačna, vpliva na mene in mojo prihodnost. Ko sem bila še otrok, je za vse to poskrbela moja mama, a zdaj je prišel čas, da sama poskrbim za to. Zelo pogosto mi ni več do učenja in želim obupati. A takrat mi mama reče: »Jaz sem že končala s šolo, se učila za svoje ocene. Zdaj pa je čas, da ti storiš enako. Čeprav je težko, še ne pomeni, da je nemogoče.« Po njenih besedah se zamislim in spoznam, da sem odgovorna sama zase.

Na veliko področjih se pojavi, da izberem lažjo pot in naredim tako, kot so storili ostali. Na primer, če se bodo vsi drugi cepili proti koronavirusu, se bom še jaz. Verjetno tudi nisem edina. Nekateri pravijo, da se v določenih situacijah obnašam kot »ovca«. Ne želim biti tista, ki izstopa, zato včasih nekaj naredim, četudi sama ne mislim tako. Vedno bolj pa se trudim postaviti zase, čeprav drugi ne mislijo enako.  Obstaja pa peščica področij, za katera to zame ne velja. Eno od njih je na primer učenje. Vsi učitelji vedno svetujejo sprotno učenje, a sama tega pogosto ne počnem. Približno ocenim, kako dobro obvladam predmet in si zamislim, koliko dni potrebujem za učenje. Če opazim, da sem dobra v nekem predmetu, je mogoče za želeno oceno dovolj le dva do tri dni učenja. Moji straši so zaradi mojega učenja velikokrat zaskrbljeni, ker se jim moj način ne zdi dober. Na tem področju pa se postavim zase in še naprej uporabljam to metodo. Končno postanem odgovorna za svoja dejanja. Mislim, da bi ljudje morali začeti izražati svoje mnenje ne glede na druge. Konec koncev -  mi smo tisti, ki odločamo, kako bomo reagirali v določeni situaciji. Podobno menim tudi o situaciji s koronavirusom. Vsak se odloči zase, ali se bo cepil. Čeprav nam ni všeč, da moramo vsepovsod  nositi maske, je to dobro za nas in ljudi okoli nas. Vsi ljudje pa imamo glede te teme različna mnenja. Na primer, če bi bila jaz proti cepljenju, še ne pomeni, da lahko drugim vsiljujem moja prepričanja. Vsak ima svojo glavo in sprejema svoje odločitve. Najbolje bi bilo, da pregleda vsa dejstva in si kasneje oblikuje svoje mnenje.

Želim si, da bi ljudje začeli sami sprejemati svoje odločitve in se tudi zavedati posledic. Mnenje po navadi ni pravo ali napačno; je naše mnenje.

Neja Vogrinc, 9. a


ODGOVORNA SEM ZASE

Kot otroku so moje odgovornosti in odločitve pripadale staršem. Bila sem brezskrbna deklica, ki je bila napolnjena s srečo. A med odraščanjem je prišlo vedno več odgovornosti in nekatere odločitve so bile prepuščene meni. Spomnim se, ko sem padla s kolesa, ki sem ga vozila brez čelade, sprejeti sem morala posledico.

Torej mislim, da imamo tudi najstniki pravico, da izkusimo, kako je skrbeti zase in kakšna odgovornost je. Seveda, ne bi živeli v svojem stanovanju ali pa kupili novega avtomobila, ampak moramo se naučiti in videti, kako to gre. Pa naj bo to malenkost, na primer, kaj  bomo jedli za kosilo ali pa kaj bomo počeli, bi se družili s prijatelji ali bi gledali TV. Veliko odraslih misli, da najstniki nismo pripravljeni na to, da nismo dovolj odrasli. Popolnoma se strinjam, nismo še odrasli, a smo v fazi učenja. Moramo se naučiti, da po naših dejanjih pridejo posledice, za katerimi tudi stojimo sami. Vsi hitimo odrasti, vsi bomo odrasli in vsi bomo hoteli oditi nazaj v leta, kjer smo hodili še v vrtec, brez skrbi. Tako pač to poteka. A žal ne moremo, ujeti smo v svetu odraslih in sami premikamo nitke, ki vlečejo pravilne in napačne odločitve. Te nitke zaznamujejo tvoje življenje, ti dajo odgovornost. Tudi vožnja s kolesom je odgovornost. Paziš namreč, da gledaš na cesto in da ne pride do nesreče. V življenju te na vsakem vogalu spremlja odgovornost. Ta je lahko majhna ali velika. Ampak vedi, da ko boš naredil napako, lahko to tudi popraviš, vedno se lahko odločiš za pravo in odgovorno pot.

Moje misli so, da mora vsak najstnik izkusiti potrebo po odgovornosti, se naučiti, da sam popravlja svoje napake in tako odrašča, da zna sam poskrbeti zase.

Ali najstniki torej odgovarjamo sami zase? Verjetno ne popolnoma, a mislim, da se bomo kmalu naučili.

Mia Domajnko, 9. a

 

OH, TA KORONA!

Zadnji dve leti in malo po medijih in v trgovinah in šolah in ne vem kje še, poslušamo samo o koroni. Korona to, korona ono, šolali se bomo doma, šol ne bomo več zapirali, pa spet šola doma, ne smeš to, ne smeš tisto, nosi masko, cepite se, pazi, da ne boš dobil korone, ker boš v karanteni; skratka: zmešnjava.

Že nasploh mislim, da se pretirava s to boleznijo. Saj ni kuga ali kaj takega, le hujša gripa. Redko kdo pri dobrem zdravju je umrl za to boleznijo. Starejši in kronično bolni ja, na žalost, ampak oni so ogroženi ne glede na to, katero naknadno bolezen 'dobijo'. Dobrega in učinkovitega cepiva brez stanskih učinkov pa se v tako kratkem času res ne da narediti, pa naj rečejo karkoli. Konec koncev pa se tako ali tako zdi, da nas bodo prej ali slej z novimi pogoji (PC ali karkoli si bodo še pač izmislili) prisilili, da se cepimo. Tudi ceste so že zapirali, ko so prišli iz EU na neuradno večerjo. Žalostno je, da vidijo, kako se ljudje ne strinjajo in protestirajo, oni pa namesto, da bi se trudili kaj popraviti, zatirajo proteste in se izgovarjajo eden na drugega. Tako se dogaja po vsem svetu. Ne ve se, kako je s korono, ne ve se, kako učinkovito je cepivo, ljudje so zmedeni in podobno.

 Zelo, da ne rečem najbolj, pa se primanjkljaj pozna pri mladih. Vsi ti meseci šolanja doma so prinesli za sabo velik kup neznanja ter lenobe. Nekateri so vstajali pet minut pred Zoomom, tako da če ne prej, do 10.00 učenja ni bilo, saj ni bilo ocen, na računalniku so se med učno uro 'delale' vse mogoče stvari, razen poslušanja, seveda. Mladi so imeli občutek, kot da je to neko počitniško delo – ja, v redu, moramo delati, ampak nihče ne more oz. nima pravice oceniti ali preveriti, kako oziroma če sploh smo to naredili. Potem pa pride šola in ’surprise’, kako je mogoče, da učenci nič ne vejo, če so pridno delali, kot jim je bilo naročeno? Najstniki so pač najstniki in to je nekako tako, kot da so narejeni, da delajo ravno obratno, kot jim naročiš, pa ne vedno namerno. Razen seveda, če jim kdo stoji za hrbtom, kar preko računalnika ni možno. Kakor hitro vidijo neko šibkost (v tem primeru, da učitelj ne vidi, kaj delajo na ekranu), jo takoj izkoristijo. To je bil glavni problem šole na daljavo.

V glavnem, ta korona je vse drugo kot le bolezen. Povzročila je občutek moči vlad, ko so nas zaprli v stanovanja in hiše, ter nestrinjanja državljanov zaradi istega vzroka. Tako bo verjetno povzročila še več protestov, predčasne volitve ter razpade vlad. Glede zadnjih dveh pa je morda kje to bolj dobro kot slabo.

To nam prinaša in nam je prinesel ta čuden koronačas. Vsi upamo, da bo nas in naše voditelje kaj naučila, seveda, da bi se hitro končala in da bo po koncu v državi lepše in bolj urejeno kot pred tem.

Miha Vaupotič, 9. a

 

 


Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi