Prav takšno pesem že trideset let med ljudi prinašajo Vesele Polanke. Kjerkoli zazveni njihova harmonika in kjerkoli se zasliši njihov glas, se za trenutek vrne občutek domačnosti, topline in časa, ko so se ljudje znali ustaviti in zapeti skupaj. Ne ohranjajo le ljudskih melodij, ampak obujajo spomine na naše babice in dedke, na domača dvorišča, na krušne peči in na večere, ko je bila pesem nekaj najbolj naravnega na svetu. Prav zato so postale veliko več kot pevska skupina. Postale so varuhinje naše kulturne dediščine in tiste, ki iz roda v rod prenašajo delček duše našega kraja.

Letošnje leto bo zato ostalo zapisano kot eno najlepših v njihovi zgodovini. Osmega marca smo skupaj praznovali trideset let njihovega delovanja, le nekaj mesecev pozneje, 21. junija 2026, pa so prejele plaketo Občine Kidričevo, najvišje priznanje občine. To priznanje je poklon tridesetim letom prostovoljstva, prijateljstva in predanosti ljudski pesmi, predvsem pa ljudem, ki jih ta pesem povezuje.

Zgodba Veselih Polank se je začela leta 1995 na pobudo Mare Urih. Ustanovne članice so bile Mara Urih, Milica Kovačič, Emica Kovačič, Anica Juršič in Dragica Krajnc. Nekajkrat se jim je pridružila tudi Marija Kajzer. Iz skupine veselih žensk, ki jih je povezovala ljubezen do ljudske glasbe, je nastala sekcija, brez katere si danes skorajda ni mogoče predstavljati kulturnega utripa našega kraja. Nastopale so na skoraj vseh območnih revijah, na številnih občinskih in društvenih prireditvah, v domovih starejših občanov, vrtcih, šolah, na sejmih, trgatvah, martinovanjih in številnih drugih dogodkih doma in v tujini. S svojo harmoniko in pesmijo so obiskale Avstrijo, Italijo, Madžarsko in Hrvaško, največja vrednost njihovega dela pa ni v kilometrih, ampak v ljudeh, ki so jih s svojim petjem osrečile. Od leta 2012 so imele več kot 600 nastopov. Danes skupino sestavljajo Dragica Krajnc, Pavla Veler, Jožica Mihelak in Anica Lačen.

Njihovi nastopi nikoli niso bili samo nastopi. Bili so srečanja ljudi, ob katerih se je zapelo, nasmejalo in marsikomu tudi orosilo oko. V domovih starejših občanov so njihove pesmi vračale spomine na mladost, v vrtcih so otroci prvič slišali melodije svojih prababic, na vaških prireditvah pa so vedno znova dokazovale, da ljudska pesem še vedno živi med nami.

Ob jubilejnem koncertu se želijo Vesele Polanke iskreno zahvaliti vsem, ki so pomagali ustvariti večer, ki ga bodo ohranile v najlepšem spominu. Hvala Poloni Metličar Fric, podjetju Plastika Medved, Danici Dobnik za finančno pomoč in frizerske storitve, Krajevni organizaciji Rdečega križa Cirkovce, Kmetiji Žitnik za pecivo, Občini Kidričevo za torto in brezplačno uporabo dvorane, Tamburaškemu orkestru za ozvočenje ter Prosvetnemu društvu Cirkovce za pogostitev nastopajočih. Iskrena hvala tudi vsem, ki so pripravljali in pospravili dvorano, vodili prireditev in s svojim delom pokazali, kaj pomeni skupnost. Posebna zahvala pa gre izvršilnemu odboru Prosvetnega društva Cirkovce za pobudo, vztrajnost in povezovanje vseh sekcij društva, da je jubilejni koncert postal praznik celotnega kraja.

Kot predsednik Prosvetnega društva Cirkovce sem vajen, da obeležujem obletnice, ki so precej starejše od mene. Društvo ima več kot sto let zgodovine, številne sekcije praznujejo petdeset, sedemdeset ali celo devetdeset let delovanja. Ko sem pripravljal govor ob jubilejnem koncertu, pa sem ugotovil nekaj zanimivega. Tridesetletnica Veselih Polank je od mene starejša le štiri leta.

Zato sem jih nagovoril z besedami: »Spoštovane sošolke!«

Vsi smo se nasmejali. A bolj kot jih spoznavam, bolj se mi zdi, da ta šala sploh ni bila šala.

Njihova energija je nalezljiva. Njihov urnik vaj, nastopov, gostovanj in druženj bi brez težav utrudil marsikoga iz moje generacije, one pa po vsakem nastopu najdejo dovolj moči še za pesem, pogovor, smeh in načrtovanje naslednjega dogodka. Nikoli ne vprašajo, koliko dela jih čaka. Vedno vprašajo samo, kam gremo naslednjič. Vprašajo, komu pomagamo, koga osrečimo.

Morda zato že dolgo niso več samo Vesele Polanke. Med ljudmi so postale prave cirkovške »Rolling Stones«. Ne zato, ker bi igrale rock glasbo, ampak zato, ker se zdi, da zanje čas preprosto ne obstaja. Že trideset let neutrudno prinašajo dobro voljo, povezujejo ljudi in dokazujejo, da mladost ni vprašanje let, ampak vprašanje srca.

Ko jih opazujem na odru, ne vidim samo članic društva. Vidim vse tiste ženske, ki so nekoč ob krušni peči pele svojim otrokom. Vidim kmete, ki so si s pesmijo krajšali delo na polju. Vidim večere, ko televizija ni bila središče doma, ampak je bil središče človek. In prav zato so njihove pesmi tako posebne. Ker ne pripovedujejo samo besedila in melodije, ampak pripovedujejo zgodbo o nas. Skozi njih namreč občutim toplino, energijo in pa življenje mojih prednikov, ki jih nikoli nisem spoznal.

Plaketa Občine Kidričevo je zato priznanje, ki ga niso prejele samo Vesele Polanke. Prejele so ga vse generacije žensk, ki so skozi pesem ohranjale našo identiteto, naš jezik in naš način življenja. Prejeli so ga vsi prostovoljci, ki verjamejo, da se skupnost gradi z majhnimi dejanji in odprtim srcem.

Drage Vesele Polanke, drage sošolke!

Hvala vam za trideset let pesmi, smeha in prijateljstva. Hvala za vse kilometre, vse nastope in vse trenutke, ko ste nekomu polepšale dan. Hvala, ker ste dokazale, da ljudska pesem ni nekaj, kar sodi v arhive ali muzeje, ampak nekaj, kar živi med ljudmi.

Če imajo svetovni Rolling Stones svoje stadione in milijonsko občinstvo, imamo mi svoje cirkovške »Rolling Stones«. Namesto električnih kitar igra harmonika. Namesto reflektorjev jih osvetljujejo iskreni nasmehi ljudi. Namesto svetovnih uspešnic pojejo pesmi naših babic. In prav zato so njihove pesmi najlepše in boljše. Ker nas vedno znova spomnijo, da je dom tam, kjer se ljudje znajo ustaviti, zapeti in biti skupaj.

Ko pesem postane del doma, postane tudi del človeka. Postane del skupnosti, del spomina in tiha zaveza, da bomo tudi mlajše generacije znale razumeti zgodbe, ki jih nosijo stare melodije. Vesele Polanke že trideset let dokazujejo, da tradicija ni le spomin na preteklost, ampak most v prihodnost. Naj bo njihov zgled navdih tudi nam, da bomo znali te pesmi ohraniti in jih predati naprej. Da bo tudi čez trideset let nekje zazvenela harmonika, nekdo zapel staro ljudsko pesem in bo ob njej nek otrok prvič začutil, kaj pomeni dom. Ko nam bo to uspelo, bodo Vesele Polanke dosegle največ, kar lahko dosežejo – da njihova pesem nikoli ne bo utihnila.

Žiga Ciglarič, predsednik društva