Med pogovorom prizna, da tudi sam prej tega športa ni poznal. Z njim se je „okužil“ med študijem prvega letnika menedžmenta v Kopru. „Igral ga je moj sostanovalec. Iz nejevernosti do tega športa sem še celo leto rekreativno vztrajal pri odbojki, potem pa me je že na prvem treningu povleklo zraven,“ pravi. Ultimate frizbi sedaj trenira dobro leto.
Pri igri na 100 metrov dolgem in 37 metrov širokem travnatem igrišču (na mivki in v dvorani po 5) je sedem igralcev v vsaki ekipi (na mivki, v dvorani po pet), ki poskušajo disk spraviti na nasprotno stran igrišča in ga prestreči v nasprotnikovi končni coni. Med igro se med seboj ne smejo dotakniti. „Kadar imaš v rokah disk, ne smeš teči. Nasprotnik vedno šteje do deset (v dvorani do 8) in v tem času moraš disk podati naprej, sicer ga dobi nasprotna ekipa. Disk lahko prestrežeš samo v zraku, soigralec ti ga ne sme vzeti iz rok,“ našteva osnovna pravila igre Andrej. Ekipa doseže točko, ko ulovi disk v nasprotnikovi končni coni – podobno kakor pri ameriškem nogometu ali ragbiju. Igra se zaključi, ko prva ekipa doseže 17 točk. Če nobeni to v 100 minutah igre ne uspe, se od turnirja do turnirja odločajo drugače. Na velikih tekmovanjih ponavadi igro podaljšajo, o zmagovalcu pa odločata dve dodatno zbrani točki. „Zelo pomembna sta tek in eksplozivnost, saj so menjave smeri hitre. Večjo vlogo od moči pa ima pri tem dinamika,“ pravi Andrej. Ena od posebnosti tega športa je, da so ekipe mešane in ga torej skupaj igrajo moški in ženske.
„Čeprav se nekomu zdi čudno in meni, da se brez sodnika pravih tekem ne da igrati, lahko iz lastnih izkušenj potrdim, da je to mogoče. Igralci sami med seboj s pravili usmerjamo pravično igro. Pravil ne smemo izkoriščati in za vsako malenkost, ki ne vpliva na igro, klicati napake. Na vsakem turnirju izberemo tudi ekipo, ki je najbolj pošteno igrala. In ta lovorika se po vrednosti brez težav primerja z osvojenim prvim mestom,“ pojasnjuje. In kdaj ga lahko pričakujemo na olimpijskih igrah? „Ne vem,“ pravi Andrej. „Ravno zato, ker nimamo sodnikov, bo uvrstitev nanje verjetno težka, sodi pa že v disciplino svetovnih iger,“ pravi in dodaja, da šport vsaj v Sloveniji in delno tudi v Evropi še ni na takem nivoju, da bi ga lahko označili za profesionalnega. Pridruži se mu lahko vsak, tudi če ni več rosno mlad.
Tudi pravih tekmovanj pri nas še ni. Igralci štirih ekip iz Kopra, Nove Gorice, Ljubljane in Maribora se merijo na turnirjih, pogosto se jih udeležujejo tudi v tujini. Posebno veseli pa so bili, da so lahko letos gostili evropsko prvenstvo v Mariboru. „Bolj kot rezultat, je bilo za našo ekipo to prvenstvo pomembno zato, da ljudje spoznajo ta šport, da se nam mogoče tako pridruži še kakšen nov igralec.“ In kdo so najboljši igralci frizbija? „Vodijo Američani, Kanadčani in Japonci. V Evropi so dobri Britanci, Nemci, Švedi, na mivki so zelo močni Filipinci,“ pripoveduje Andrej.
Andrej trenira v Kopru, občano zaigra tudi za novogoriško ekipo. Njegov največji dosežek je dvakratni naslov državnega podprvaka, enkrat v open diviziji z goriškim klubom VertiGo in enkrat v mešani kategoriji s koprskim klubom Ko-met. Z razvojem discipline pa rastejo tudi želje po rezultatih, priznava Andrej. A je hkrati prepričan, da se pri igri kljub profesionalizaciji športni duh ne bo izgubil. Že zato ne, ker so igralci pred, med in po tekmi prijatelji, ki ne odbrzijo eden mimo drugega vsak v svojo garderobo. Druženje med njimi je posebnost vsake tekme in turnirja. Zdi se, da je tako edina nesreča, ki se igralcu lahko pripeti ta, da disk izbere pot preblizu njegove glave. „Tudi to se zgodi, posebej če igramo zunaj in če piha veter. Tedaj lahko disk zelo hitro spremeni smer, ki jo igralec ne pričakuje,“ se zasmeje.
