Zimsko veselje kanalskih osnovnošolcev

Končno je sneg pobelil tudi Kanal, in seveda so ga bili veseli najbolj otroci. Šestošolci so ravno v času, ko je bila snežna odeja zelo debela, spoznavali smučarske veščine v šoli v naravi na Cerknem in o svojih doživetjih doma in v šoli v naravi tudi pisali.

Snežak

Nekega dne je močno snežilo in zakrilo zelene hribe z debelo odejo snega.

Ko sem se zbudil in zagledal sneg, sem se že močno veselil vseh stvari, ki bi jih lahko delal. Še najbolj sem bil vesel tega, da bom lahko naredil snežaka. Pohitel sem z zajtrkom in se oblekel. Zunaj je oče že kidal sneg s parkirišča. Vprašal sem ga, če lahko vzamem korenček za snežaka. Dovolil mi je.

Vzel sem korenček, lonec in dva kosa lesa za snežakove oči.

Nato sem začel iskati pravo mesto zanj. Odločil sem se, da ga bom naredil pri strmi poti zraven ograje za živali. Naredil sem tri velike krogle snega in jih združil. Nato sem naredil še glavo. Ko sem jo dokončal, sem poklical očeta, da mi jo pomaga postaviti.

Medtem ko je oče nosil glavo, mi je zdrsnilo in zdrsel sem po poti navzdol.

Na srečo sem ostal cel. Takoj sem se dvignil in dokončal snežaka.
Dan je bil zelo lep in snežak dokončan. Zanima me, koliko časa bo še zdržal.

Nik Zajec, 6.a, OŠ Kanal

Moj padec

V torek popoldne smo hoteli iti s smučišča po progi.

Peljali smo se po položni progi. Bila je polna kupčkov snega, saj se je po njej spustilo že veliko smučarjev.

Malo sem zaostajala, zato sem jih želela dohiteti. Poganjala sem se s palicami in moji zavoji niso bili več tako ostri. Zaradi hitrosti in valovite proge mi je zanašalo smuči in kar naenkrat se mi je leva smučka zataknila v sneg.
Smučka se ni hotela odpeti in robovi pancerja so pritiskali na nogo. Začela sem padati. Šele takrat se mi je odpela leva smučka, saj je udarjala ob tla. Še malo sem drsela, nato sem se ustavila.

Nogo me je močno bolela. Za mano sta bila dva smučarja, ki sta me vprašala, če sem dobro.

foto: Maja Križnič

Povedala sem jima, da me boli noga. Pomagal sta mi vstati in zapeti smučko. Nato je prišla še učiteljica. Vsi v naši skupini smo se odpravili na dvosedežnico, da mi ne bi bilo treba smučati.

Na poti sem se pogovarjala z učiteljico in dvema sošolcema. Pot navzdol je bila zanimiva, saj smo videli vso pokrajino.

Ko smo prišli v hotel, sem vprašala sošolce, če so me videli pasti.

Špela je rekla, da je videla le trenutek, ko so bile moje noge v zraku, Pia pa, da sem se kotalila po strmini. Mislim, da če padec ne bi bil hud, mi smučarja ne bi priskočila na pomoč. Zato sklepam, da je padec izgledal hudo.
Tudi če me je bolela noga, je bila vožnja s šestsedežnico prekrasna, čeprav je bilo včasih malo strašno.

Nives Leban, 6.a, OŠ Kanal