Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
9°C
JUTRI
22°C
8°C
Oceni objavo

Spomin na deskljanske internirance

Pred 70 leti, na dan sv. Alojza (21. junij 1944), je okupator zajel številne domačine iz Deskel in jih poslal v nemška koncentracijska taborišča. Od tam se mnogi niso več vrnili.
Tekst: Silva Matevžič

 

Že v zgodnjih jutranjih urah so nemški in italijanski vojaki obkolili Deskle, vas na levem bregu Soče. Vedeli so, da domačini podpirajo narodnoosvobodilno gibanje in po svojih močeh pomagajo partizanom s hrano in z oblačili. Nekaj domačinov se je v gozdovih že pridružilo borcem za osvoboditev izpod tujega jarma in za ohranitev domače besede. Obkoljena vas ni imela nikakršne možnosti, da se izogne maščevalni jezi okupatorja. Vojaki so nasilno vstopali v hiše in pobirali prebivalce, stare nad 16 let - tako moške kot ženske. Vse, na katere so naleteli na vasi, so odgnali s seboj. Med zajetimi sta bila tudi takrat še ne sedemnajstletna Silva Stanič in njen oče Jožef.

 

Zbrali so jih na dvorišču gostilne Zimic. Nekatere so nato iz različnih razlogov poslali domov, večino pa strpali na tovornjak in jih odpeljali v Gorico. Tiste, ki so bili delavci v anhovski cementarni, je reševala tovarna, mnoge je iz goriškega zapora rešil pokojni župnik Filip Kavčič. Vseh pa ni mogel rešiti. Iz Gorice so nekatere internirance prepeljali v Trst, kjer so čakali na nadaljnje dogajanje. »Kaj nas čaka?« so se spraševali. »Vsekakor nič dobrega. Morda pa nas peljejo le na prisilno delo v Nemčijo in se čez čas vrnemo?«

 

Za mnoge nepovratna pot v Auschwitz in Dachau

Pa vendar za večino ni bilo tako. Po osmih dneh jih je tovorni vlak odpeljal v negotovost. V živinskih vagonih je bilo 19 moških in 27 žensk (samo ena je bila poročena) iz Deskel. «Kaj, če nikoli več ne bodo videli svojih domov in objeli svojih dragih?« jih je zaskrbelo. Za mnoge se je ta slutnja izkazala za upravičeno. Dekleta so bila prepeljana v koncentracijsko taborišče Auschwitz, moški pa najprej v Dachau, od koder so jih potem razporedili po drugih taboriščih.

 

V taborišču, ograjenem z električno žico, ki nikakor ni dopuščala pobega, so jih najprej slekli in ostrigli, v levo podlaket pa so jim vtetovirali številko. Odslej niso imela njihova imena in priimki nikakršnega pomena več, pomembna je bila samo številka. Močnejše so odbrali za delo izven barakarskega naselja. Ti so se zvečer vračali na lesene pograde, izmučeni od celodnevnih naporov. Šibkejši so podlegli zaradi podhranjenosti in nečloveškega ravnanja, ki so ga bili deležni s strani nemških paznikov. Za te se je trpljenje končalo v krematoriju.

 

Silva se je vrnila

Nekaj srečnežev se je po vojni vrnilo na svoje domove. Med njimi je bila Silva, ki je po dobrem letu spet prestopila domači prag, in sicer 1. julija 1945. Njenega očeta so zaman čakali, kajti za nekaterimi moškimi iz Deskel se je izgubila vsaka sled. Veljali so za pogrešane. Med njimi so bili Evgen Breščak, Ivan ZlatoperAlojz BukaroMihael TintaIvan MedveščekJožef Stanič in Peter Ogrič. Šele kasneje, po 24. letih je mednarodni Rdeči križ  svojcem poslal mrliške liste njihovih dragih; z datumi smrti in kraji, kjer je njihovo poslednje počivališče.

 

Silva Stanič, poročena Gašparin, edina pri nas še živeča deskljanska interniranka, se z grenkobo spominja tistega dne pred 70. leti. Ujeli so jo doma, ko je hotela po stopnicah na stranišče. Skupaj z drugimi so jo odgnali v Spodnje Deskle na dvorišče Rafelnove gostilne. Po nekajurnem čakanju ob nemški straži so jih strpali na kamion in odpeljali v goriški zapor. 29. junija so jih v vagonih za prevažanje živine peljali v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz, kasneje so jo z nekaterimi drugimi domačinkami premestili v taborišče Mauthausen. Življenje v barakah, obdanih z visoko bodečo žico in stražnimi stolpi, je bilo pravi obup. Podnevi so ženske hodile opravljat vse vrste del na polja in v tovarne. Hrana, ki so jo dobivale v vse prej kot zadostnih količinah, bi se komaj smela tako imenovati: malo kruha, repa, juha, v kateri so plavali le redki koščki zelenjave. Spanje na lesenih pogradih z le eno odejo celo pozimi je marsikomu uničilo zdravje.

 

Mauthausen so 5. maja 1945 osvobodili ameriški vojaki. Med vračanjem v domačo vas je Silva neštetokrat pomislila na očeta, a ga nikoli več ni videla, vzela ga ji je Nemčija. Kljub temu, da si je po vojni s sokrajanom ustvarila družino, so ostale vojne grozote v njeni podzavesti kot trpek spomin in opomin prihodnjim rodovom. Z možem Angelom in hčerko Danilo so se pred leti sicer odselili v Avstralijo, a sta se po moževi smrti s hčerko spet vrnili v Deskle.

 

Spomin je potrebno ohranjati - v opomin 

Silva danes živi v domu starejših občanov v Podsabotinu. Leta in vse prestano trpljenje so prinesli zdravstvene težave, a optimizma Silvi ni nikoli zmanjkalo. Veseli se vsakega prijetnega dogodka in hvaležna je za vsak drobec topline, ki ga ji pokloni življenje. Živahno se razgovori ob vsakem obisku, še posebno vesela pa je, ko pridejo na obisk sestra Fanči in drugi sorodniki. Čas ji pomagajo zapolniti vsakodnevni obiski hčerke Danile in pozornosti zeta Mirana, posebej ponosna pa je na vnukinjo, šahistko Jano Krivec.

 

Dokler bomo živeli bližnji in daljni sorodniki ter znanci in prijatelji internirancev iz junija 1944, bomo ohranjali v srcih sicer grenak, a ljubeč spomin na naše drage, ki jih je okupator kaznoval in uničeval samo zato, ker so ljubili slovensko zemljo in naš jezik. Sporočilo o žalostnih dogodkih med 2. svetovno vojno smo dolžni predajati tudi mlajšim generacijam, da se naučijo spoštovati domačo zemljo in materin jezik.

                                                                                                          

          

Oglejte si tudi