9. april je bil namenjen šivanju torbic iz blaga, ki ga je centru pred leti poklonila Tekstina iz Ajdovščine. Ob pomoči pridnih rok »mojstric in mentoric« Mihaele, Lenke in Majde smo s škarjami blago ukrojile in nato so mojstrice s šivalnim strojem zašile zelo lepe nakupovalne torbe. Nekatere barvite torbice so tudi podložene, imajo žep, nekatere se spnejo z gumbom ali zavežejo. Skratka, pester izbor barv, modelov in, kar je najpomembnejše, torbice so lično in brezhibno zašite, niti v trgovinah ne dobiš takih. Bravo, bravo!

23. aprila pa je bil dan po velikonočnem ponedeljku in dogodila se je vučja južna (pokušina velikonočnih jedi). Na mizi so se znašle raznolike velikonočne dobrote in razvil se je pogovor. Marsikomu se je porajalo vprašanje: Kaj je vučja južna? Ta dan prisotne starejše krajanke so povedale, da se je v njihovih mladostnih letih (po drugi sv. vojni) reklo vučja južna, ko je na velikonočni ponedeljek skupina mladih deklet (skupina fantov je šla na drug prostor) od doma prinesla ostanek velikonočnih jedi na dogovorjeni prostor (v Starc, na Brišče, k sv. Kvirinu …), z odejo so pokrile tla, se usedle in ob klepetu jedle, pile in prepevale.

Kaj pa je o vučji južni zapisal pisatelj, publicist, grafik, zapisovalec in zbiralec kulturne dediščine Primorske in naš častni občan Pavel Medvešček-Klančar, ki je avtor odmevne knjige Iz nevidne strani neba? Na straneh 193 in 194 lahko preberemo, da je Jože Fatorinov iz Breščine Medveščka vprašal, če pozna vučjo južno.

Ne, zato mi povej, kaj je to.

Jože: »Vučja južna je zelo star običaj, ki sega v čas, ko so se predvsem v zimskem času tu naokoli klatili volkovi in napadali drobnico. Da bi te volčje napade vsaj delno omilili, je dehnar skupaj z zapriseženimi izbral najsposobnejše in pretkane može in fante, ki bi ponoči s pomočjo psov varovali staje in volkove tudi pobili. Z vsakim uplenjenim volkom so hodili od hiše do hiše ter ga razkazovali in nabirali vučino,¹⁸¹  ki je bila neke vrste poplačilo za njihovo delo. V marčni polni luni pa so za vse vaške fante in može pripravili vučjo južno, in to v naravi, kjer so se poveselili, nekaj dobrega pojedli in popili ter obu­jali spomine, ki so bili povezani z varovanjem in srečanji z volkovi. Mlade fante pa so tudi podučili, kako bodo morali varovati, ko bodo to delo prevzeli oni. Do prve svetovne vojne so vučjo južno organizirali fantje in nanjo povabili tudi dekleta, kar prej ni bila navada. Običajno so izbrali tih in lep kraj, ob kak­šnem travniku, kjer so potem pili, jedli in se sproščeno veselili, ker tam ni bilo starejših mož. Volkove so omenjali, a le v šalah. Po vojni pa je tudi ta že spremenjena navada odšla v pozabo. Da ne bi čisto zamrla, so jo poskušali ohraniti strici, tako da so se ob polni marčni luni srečali pri enem od njihovih, kjer so kaj spili in spekli. Tudi njim je tisti čas pomenil le priložnost za obujanje spominov, volk pa se je omenil samo mimogrede. Slišal pa sem, da grejo mladi iz nekaterih krajev na velikonočni ponedeljek v naravo na vučjo južno. Zakaj na tisti dan in kaj jim to predstavlja, pa bi res rad slišal.«

Ali si se kdaj udeležil »stričeve« vučje južne?

Jože: »Nekajkrat sem se je udeležil. Sicer me nanjo niso povabili, a ker sem vedel, kje se bodo dobili, sem se povabil sam. Niso mi pa zaradi tega nič rekli, saj sem jim stregel, skrbel za ogenj in pomagal pri peki.«

Ali so še kdaj omenili tisto pravo vučjo južno?

Jože: »Seveda so jo, in sicer v povezavi z dogodki, ki so jih takrat kot mladeniči doživljali. Tako sem tudi slišal, da je imel stari Brezar v hiši pravi volčji kožuh. Glava je sicer že propadla, tako da je imel le še ušesa, zadnji nogi in rep. Tega je takrat nosil tisti, ki je šel na dan polne marčne lune po hišah vabit na vučjo južno. Prepričan pa sem, da bo vučja južna, ko bomo mi odšli, pozabljena in bo izginila brez sledu.«

Kdaj si bil zadnjič?

Jože: »Letos, a nas je bilo le šest. Eni so pozabili, drugi pa so bili bolni in onemogli. Ne boš verjel, imeli smo jo pri neki vdovi. Seveda ti imena ne bom povedal. Lepo smo se imeli in se smejali dolgo v noč. O volku pa niti besede.«

¹⁸¹ Za vučino so dajali predvsem klobase, špeh, jajca in sir.

 
Vučja južna se je letos zgodila v Medgeneracijskem centru pri Tinci, o volku nismo veliko govorili, smo pa preživeli nekaj prijetnih uric ob sproščenem klepetu, obujanju starih navad, glasbi iz računalnika in ob dobri hrani. Le kaj bi na to rekel Jože Fatorinov, ki je bil prepričan, da bo vučja južna, ko bodo oni odšli, pozabljena in bo izginila brez sledu?

Besedilo: Danila Schilling

 [D1]