Delo je v bistvu potovanje v geografske, zgodovinske in predvsem vsakodnevne prostore preteklosti in sedanjosti. Avtorja nas vodita od vasi do vasi, v katerih je leta 1910 živelo 1500 prebivalcev, danes pa jih je le še okrog 350.

Oseminosemdesetletni Franc Jerončič je izjemen pripovedovalec, ki je prispeval večino zgodb, v katerih slikovito in z izjemnim smislom za humor opisuje življenje v krajih od nekdaj na prepihu različnih interesov, konfliktov in prestavljanj meja. Tu sta se srečevali Beneška republika in Avstroogrska, svoje sledi so pustili tudi Napoleon Bonaparte, pa prva svetovna vojna, raznorodovalno obdobje fašizma in druga svetovna vojna.

Franc Jerončič poudarja, da na Kanalskem Kolovratu ni bilo nobenega prebivalca, ki bi sodeloval s fašističnimi silami. Kraje, v katerih živi vse od rojstva dobro pozna, predvsem pa je bil ves čas dejaven oblikovalec življenja v tem prostoru in je, kakor pravi, poznal skoraj vse prebivalce in njihove družine.

Spominov se je z leti nabralo toliko, da jih je seveda moral preliti v knjigo.

Franc se rad spominja začetkov zadružništva po drugi svetovni vojni in predvsem prigode s prvim traktorjem znamke "Steyer".  Prav s tem traktorjem, na katerega sta pripela železni voz, sta se s prijateljem nekega dne odpravila po gradbeni material v Anhovo, ki so ga rabili za popravilo enega od mlinov ob Idriji. "Po poti, ki je takrat vodila skozi Kambreško, sva se zaradi hrupa morala večkrat ustaviti in vsakič znova pritrditi vijake. Ko sva prišla v Kanal, pa sem prvič videl 'letečo policijo' v usnjenih uniformah," pripoveduje. Pred kanalskim mostom ju je policist ustavil - Franc je sedel na vozu - in zahteval dokumente. Voznik mu je odgovoril, da ima dokumente, ki jih je pridobil v ameriški vojski. Vendar ti policista niso zanimali. S kleščami sta morala odstraniti registrske tablice in traktor pustiti v Kanalu. In kaj sta naredila potem? "Ko je policist odšel, sva šla po vzporedni cesti skozi Gorenjo vas v Anhovo. Potem pa sva se ponoči s traktorjem vrnila domov," se Franc še danes nasmeje ob spominu na ta dogodek.  

Pri zapisovanju mu je pomagal sin Zoran Jerončič, ki je že dve desetletji trener odbojke v Italiji (od tega je bil štiri leta je v A ligi). Med drugim je popisal in fotografiral vse kraje na Kolovratu. Tudi tiste, od katerih so ostale le še ruševine in jih je prerasel gozd. S pomočjo napotkov domačinov in predvsem opazovanja, je uspel odkriti tudi najmanjše sledove vasi in zaselkov, od katerih je ponekod ostala le še hišna številka z letnico izgradnje, zapisano na kamnu.

Zoran poudarja, da bi se morala država, lokalna skupnost in tudi sami krajani bolj zavzeti za te kraje: "Tako bi se na Kolovrat lahko ponovno vrnil razvoj, denimo s spodbujanjem turizma."

Posebno poglavje je v knjigi namenjeno uveljavljenim športnikom, med katerimi najdemo številne odbojkarje, pa Nejca Žnidarčiča, svetovnega prvaka v spustu na divjih vodah, Matjaža Markiča, evropskega prvaka v plavanju, rally voznika Andreja Jereba in druge.

Tržaški zgodovinar Adrian Pahor je preveril predvsem uvodni del, kjer sta avtorja Kanalski Kolovrat umestila v širši zgodovinski kontekst. Kakor je poudaril na predstavitvi, gre za izjemno dokumentarno delo.

Novogoriška slavistka Marija Mercina, ki je delo jezikovno uredila, pa dodaja, da je njegova največja dragocenost prav prikaz ljudi in življenja v tem delu Severne Primorske.

Knjiga Franca in Zorana Jerončiča je zagotovilo, da se spomin o življenjskem vrvežu na Kanalskem Kolovratu ne bo izgubil. Vendar njuno delo s tem še ni zaključeno. Franc namreč že veliko let vsak dan vztrajno piše dnevnik. Za vse zgodbe, ki jih je v njem popisal, je bilo v prvi knjigi premalo prostora, zato lahko pričakujemo, da jih bo z Zoranovo pomočjo povezal v še eno knjižno delo.

Delo je doživelo izjemen odziv javnosti, saj so bile vse dosedanje predstavitve polno obiskane. Čeprav sta v pogovorih z domačini in prebivalci ugotovila, da so nekatere stvari napačno zapisane, Zoran poudarja:  "Korenine so tiste, ki mene in ostale prebivalce vlečejo v te kraje. Ko vidim, da ljudje kupujejo knjigo in jo pošiljajo v Avstralijo, Argentino in Kanado, čutim zadoščenje, ki je neprecenljive vrednosti. Sicer pa je zasluga za vse to pet odstotkov moja, petindevetdeset pa tatova." 

Kaj sta o knjigi in njeni prvi predstavitvi povedala v Ligu, pa si lahko ogledate v videu.