Na prizorišču svečke kot opomin odločevalcem. Številni transparenti kot svarilo. Radi bi živeli v tej lepi dolini in bili zdravi. Otroci, mladi in starejši. Imamo pravico, tu smo mi doma.
Nagovor organizatorjev, ki predstavijo namen shoda in zahteve.
Predaja zbranih več kot 7000 podpisov podpore pozivu zdravnikov.
Na ozki poti, stisnjeni med zidove, ki vodi na Kontrado, so razstavljena umetniška dela, ki opozarjajo, da nočemo ponovitve zgodbe azbesta.
Po ulici srednjeveškega mesteca prihajajo na prizorišče izredne seje občinskega sveta v Gotsko hišo vodstvo občine, občinski svetniki, zdravniki, odločevalci iz državnih institucij, vodstvo Salonita … Nastane tišina. Tišina, ki govori težke besede. V tišini odmevajo zgodbe obolelih in mnogo prezgodaj pokojnih. Preveč jih je. Zgodbe mož, žena, očetov, mater, prijateljev, sosedov … , ki so nekoč slišali tolikokrat ponovljene besede – kriv je azbest, ste žrtev onesnaženega okolja. Pred tridesetimi leti marsikdo tega ni verjel, bal se je, da izgubi službo. Zdaj vemo vsi, da je azbest še vedno tihi morilec in da bo žal še dolgo let.
Kot bi spremljali pogrebni sprevod. Množica prihajajočim z molkom pove, da so tu, ker jim ni vseeno, ker jih je strah. Bodo njihovi otroci nekoč poslušali krivo je bilo sežiganje odpadkov? Bodo obsojali svoje starše, da so vedeli, a niso ukrepali? Zdravniki nas sedaj opozarjajo, da se to lahko zgodi.
Ko se koraki odločevalcev izgubijo v Gotsko hišo, spontano priplava iz ozadja tiho petje Zdravljice. Umirjeno se petju pridružuje množica. Zvok himne zavalovi čez Kontrado.
Pred skoraj tridesetimi leti smo Slovenci bili enotni in povezani, zato smo si priborili svojo državo. Zdaj lahko s ponosom zapojemo svojo himno.
Poti do cilja so različne, nekateri bi prišli radi počasi, drugi strpno, nekateri odločno ..., zavedati se moramo, da obstaja samo ta čas in ni drugega. Pomemben je cilj. Vedno ga imejmo pred seboj. Zdravje in čisto okolje si želimo vsi, levi in desni, mladi in stari, zagnani in umirjeni … Vsi vemo – z denarjem si zdravja ob težki bolezni ne moremo kupiti.
Irena Hočevar Križnič
