Čeprav nekoliko zgodaj smo v Medgeneracijskem centru Pri Tinci pripravili delavnico okraševanja pirhov. V svojo sredino smo povabili člane društva Kobilja glava iz Dreke (Benečija).
V občini Dreka, naselju pod Kolovratom, na 13. km2 živi le še sto prebivalcev. Še pred sto leti je na tem teritoriju živelo preko tisoč štiristo prebivalcev. Po letu 1960 je njihovo število hitro upadalo. Ljudje so se preselili v bližnja mesta v dolini in si tam poiskali zaposlitev in lažje življenje.
Društvo Kobilja glava, ki si je nadelo ime po bližnjem hribčku, je bilo ustanovljeno leta 2007 z željo, združiti vse tiste, ki živijo daleč od Dreke, pa se še vedno radi vračajo domov ob praznikih, ali pa na poćitnice. Društvo je zelo aktivno in se trudi obujati in ohranjati stare, večinoma že pozabljene običaje. Eden takih je tudi barvanje pirhov. Prav v Dreki jih okrašujejo na poseben način – s praskanjem.Tako so zapisali: “Tela navada je tle tode šele živa, še posebno v Dreki, kjer pofarbane jajca “praskajo” z nožicjam, takuo de na icu ostane diženj”.
Po tradiciji so svoje drage obdarovali z lepo okrašenimi pirhi. Še posebej so jih bili veseli otroci, priljubljeni pa so bili tudi med fanti, ki so jih podarjali svojim srčnim izbrankam.
Pirhe so do prve svetovne vojne barvali izključno z naravnimi barvami (čebulno listje, kamilice, bršljan, trobentice,…). Motivi so bili zelo različni in standardni, vendar so se zadne čase nekoliko spremenili. Najpogostejši so motivi narave (sonce, zvezde, cvetlice, živali), velikonočni krščanski motivi ( kelih, žito, kruh, križ,…), razne girlande in kite, za zaljubljence pa srčka, golobčki. Vsak je okrasil pirh po svojem navdihu, pomembno je le, da ima vsak vzorček na obeh koncih, sledi “krancelj”, kar pa še ostane prostora vmes, naj vsak uporabi svojo domišljijo, da ga zapolni.
Delavnice, ki jo je vodil gospod Fabio Bonini iz Društva Kobilja glava, se je udeležila tudi državna sekretarka za Slovence po svetu, gospa Vesna Humar, ki je udeležencem na kratko predstavila, kako naša država skrbi in pomaga Slovencem, ki so po drugi svetovni vojni ostali ločeni od domovine, ali pa so jo in jo iz različnih vzrokov zapuščajo še danes.
Zahvala za organizacijo zelo zanimive delavnice gre gospe Jožici Strgar, dobri poznavalki Beneške Slovenije.
