Vrhunska virtuoznost pianista Ivana Skrta

Otvoritveni koncert že 37-tih Kogojevih dni v Kanalu ob Soči je po nekaj letih spet častno pripadal odličnemu slovenskemu in tudi mednarodno uveljavljenemu pianistu Ivanu Skrtu, domačinu iz Kanala. Ob otvoritvi smo letos močno pogrešali duhovnega vodja tega mednarodnega glasbenega festivala in eno od legend slovenske glasbene scene, dirigenta, maestra Antona Nanuta. Zahvaljujoč prav njemu se v Kanalu že desetletja odvijajo vrhunski glasbeni dogodki, kjer poleg mednarodno priznanih slovenskih solistov in ansamblov nastopajo tudi glasbeniki iz sosednje Italije in je kraj uvrstilo na zemljevid pomembnih kulturnih srečanj.

Pianist Ivan Skrt je za otvoritveni koncert izbral izjemno zahteven in tudi privlačen spored iz znane in tudi manj znane klavirske literature iz zadnjega stoletja- Slike z razstave Modesta Musorgskega, ciklus Piano našega Marija Kogoja in La Valse (Valček) Maurica Ravela.

Pianistova bleščeča virtuoznost je prišla do polne veljave že v Slikah z razstave Modesta Musorgskega , saj je v nekaterih posameznih Slikah stopnjeval tempa do skrajnih izvajalskih zmogljivosti. Ivanu Skrtu je cilkus Musorgskega kljub dokaj samosvoji interpretaciji v celoti odlično uspel.

Klavirski ciklus Piano je Marij Kogoj ustvarjal v letih od 1913 do 1921. V nizu šestih skladb, ki jih uvrščamo v glasbeni ekspresionizem, je pianist Ivan Skrt z dovolj notranje moči uspel izraziti skladateljev nemir in pretresljivo iskrenost kot posledico strašne vojne.

Prava paša za ušesa poslušalcev v nabito polni cerkvi svete Marije Vnebovzete v Kanalu ob Soči pa je pomenila pianistova izjemna virtuoznost v sklepni La Valse Maurica Ravela. Delo je poznano in priljubljeno v skladateljevi orkestralni verziji, v priredbi za klavir pa jo zaradi njene zahtevnosti zelo redko slišimo. Ker je skladba nastajal leta 1919 je Ravel v njej upošteval ne samo veselost Dunaja v času pred vojno, ampak tudi njegov obup po tej vojni, kar je lahko tudi nekakšen spomin na vojno, ki je pred sto leti divjala prav v teh krajih. V Skrtovi izvedbi smo slišali vso potrebno tragično apoteozo dunajskega valčka. V La Valse je pianist znova zablestel, ne samo kot vrhunski pianist ekstatičnega formata, ampak predvsem kot pianist z jasno izklesano glasbeno vizijo. Na naši odrih bi pianista Ivana Skrta morali slišati pogosteje.