Maks Fabiani se je rodil 29. aprila 1865 kot dvanajsti od štirinajstih otrok v premožni družini v Kobdilju na Krasu. Mati Charlotte von Kofler je bila Tržačanka tirolskih korenin: njej oče, trgovec iz Bolzana, je bil plemiškega rodu. Oče Anton Fabiani je bil furlanski veleposestnik, po materini strani slovenskega rodu: Tereza Pavl(et)ič je izvirala iz Ceste v Vipavski dolini. Doma so poleg italijanščine, furlanščine in slovenščine pretežno govorili nemško.
Realko je obiskoval v Ljubljani, študij arhitekture na Dunaju je zaključil leta 1892. S štipendijo je tri leta potoval po Evropi in Mali Aziji. Nato ga je sloviti arhitekt Otto Wagner povabil v svoj atelje. Ko mu je pomagal poučevati osnove urbanizma, je spoznal mladega Jožeta Plačnika in nanj prenesel navdušenje nad etruščansko umetnostjo. V tem času je pripravil popotresni načrt Ljubljane. Zmaga na natečaju za stavbo v Opatiji ga je spodbudila, da je odprl lastni atelje na Dunaju. Na vrata ateljeja naj bi leta 1912 potrkal Adolf Hitler, ki naj bi bil po treh mesecih odpuščen zaradi trmoglavosti in nedelavnosti. Fabiani je postal profesor na Tehnični visoki šoli. Poročil se je in imel dva otroka, Charlotte (Loti) in Lorenza (Renzo), a zakon je trajal le štiri leta. Po prejemu doktorata, ki je bil sploh prvi doktorski naziv v Avstro-Ogrski podeljen arhitektu, je uradno postal prvi urbanist monarhije in svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Svaril ga je pred odhodom v Bosno, zato je pristal v zaporu, ko je prestolonaslednik podlegel strelom.
Leta 1917 je zapustil je univerzitetno kariero, velemestne udobnosti, pa tudi nemške nacionalistične pritiske; monarhije in zaščitnika ni bilo več. Kasneje je zavrnil tudi profesuro na novoustanovljeni Tehniški fakulteti v Ljubljani. Vrnil se je v Kobdilj, v goriškem uradu se je začel ukvarjati s prenovo porušenega Posočja ter Furlanije. Do leta 1922 je naredil 92 regulacijskih načrtov in 70 načrtov javnih zgradb, kar naj bi bila njegova življenjska naloga. Bil je član fašistične stranke, znova se je uveljavil kot režimski arhitekt, a z namenom, da uresniči svoje poslanstvo urbanista in arhitekta. Če ne bi imel dobrih stikov s fašistično oblastjo, ne bi mogel obnavljati, ne bi mogel biti župan (podesta) Štanjela (1935-45, županovati je začel pri sedemdesetih letih!). Na sprejemu pri Benitu Mussoliniju je izprosil sinov tridnevni izpust iz konfinacije (sin je bil antifašist!), da je lahko obiskal bolno mater, v zameno pa je moral sam ostati v hotelskem priporu v Rimu. V znamenitem Ferrarijevem vrtu, ki je nastajal v 20-ih letih, je ustvaril premišljen vodovodni sistem, kakor tudi estetski park, pri katerem je uporabil cement iz novoustanovljene Cementarne Salonit Anhovo.
Po vojni se je s hčerko Loti preselil v Gorico. Petdeset let po prejemu doktorskega naziva, ga je dunajska univerza povabila na slovesnost ob podelitvi zlatega doktorata, ki sta ga med drugim prejela tudi Jože Plečnik in Ivan Vurnik. Leta 1957 so kolegi v ljubljanskih časopisih objavili njegovo osmrtnico, napako pa kasneje s Fabianijem zapili v gostilni. V 93. letu starosti se je prijavil na državni natečaj v Palermu in odpotoval preverit izvedbo svojih načrtov. Leto kasneje je prijateljici obnovil notranjščino hiše v Benetkah. Svoj 95. rojstni dan je slavil s kolegi v Ljubljani, ki se ga spominjajo kot »pozornega, taktnega, duhovitega, evropskega, iz velikega sveta in Slovenca!«
Fabiani ni bil le arhitekt in urbanist, bil je homo universalis. Ukvarjal se je s slikarstvom (akvarelne dopisnice za Neero Gatti), zgodovino, filozofijo, poezijo, literaturo. Izumljal je razne naprave (oklepni tricikel, kolo brez verig, ortopedska naprava…) Pripravil je načrt za vodno pot, ki bi povezala Jadran z Donavo. Zanimiva je ideja prezračevanja mesta Milan s hladnim alpskim zrakom, ki bi ga prečrpavali po cevnem omrežju. V knjigi Akma, duša sveta, ga prepoznamo kot pronicljivega misleca. Predvsem pa je bil kozmopolit, ki je živel v narodno mešanem, večkulturnem prostoru in ki je različne narodnosti nosil tudi v sebi. Umrl je 12. avgusta 1962 v častni revščini, pokopan je bil na občinske stroške v Gorici. Njegove posmrtne ostanke so 12. februarja 1984 prenesli na pokopališče sv. Gregorja v Kobdilj.
