Med duhovniki, ki so posebej zaznamovali Lig in Marijino Celje, je bil tudi vikar Anton Ukmar, ki je na Ligu deloval in živel kar 57 let. Rojen je bil v Vrhpolju pri Vipavi 3. maja 1805. Šolal se je v Gorici na bogoslovju in bil leta 1833 posvečen v duhovnika. Po krajšem obdobju, ko je bil kaplan v Kanalu (1833–1837), ga je pot vodila dalje v Lig, kjer je prevzel mesto vikarja. Že od prihoda se je zelo zavzemal za razvoj romarske cerkve, kraja in okolice. Leta 1849 je dal za cerkev napraviti nove zvonove, osem let kasneje je razširil župnišče, leta 1860 pa je obnovil cerkveno notranjost, med drugim je dal napraviti tudi podobo Matere Božje na velikem oltarju cerkve. Poleg matične cerkve je dal leta 1841 popraviti še podružnično cerkev sv. Jakoba. Bil je prvi naročnik knjig Družbe Sv. Mohorja na Ligu in se je zavzemal za širjenje literature ter pismenosti med domačini. Že v 50. letih 19. stoletja je ustanovil in vodil šolo, bil pa je tudi med glavnimi pobudniki pri izgradnji šolske stavbe in pričetku organiziranega šolskega pouka leta 1882. Ob petdesetletnici mašniškega posvečenja, leta 1883, je na Marijinem Celju potekala zlata maša, ki je sovpadla s praznovanjem praznika Marijinega imena, 12. septembra, in je privabila številne vernike iz bližnje in daljne okolice. “Praznik Imena Marjinega je vsako leto velik shod pri tej cerkvi, letos pa je bilo ljudstva iz vseh krajev toliko, da je bila prostorna cerkev natlačeno polna, zunaj pa jih je stalo še za dve taki.” Neznani dopisnik v Soči je dodal: “Cerkev bila je okinčana se zelenjem, z narodnimi, cesarskimi in deželnimi zastavami. Praznično zvonenje in pokanje možnarjev naznanjalo je daleč okoli veselo praznovanje. Od cerkve do farovža bila je pot ozaljšana z mladim majevjem in nad cerkvenimi uhodi stali so napisi: Zlatomašnika po Marijinej prošnji Bog ohranil. Stopil sem k božjemu altarju. Tek sem končal, vero ohranil.” Ob tem jubileju je za svoje neutrudno delovanje prejel cesarsko odlikovanje – zlati križec za zasluge s krono. Ob obletnici maševanja so v časopisu Zgodnja danica našteli še nekaj številk, ki so zaznamovale njegovo delovanje. V tem času je krstil okoli 1400 otrok, pokopal več kot 1000 umrlih in poročil 376 parov. Poleg tega je opravil okoli 18.000 maš. Na Ligu je ostal do leta 1894, nato pa je še dve leti do smrti živel v Kanalu. Umrl je 10. januarja 1897, pokopali pa so ga na kanalskem pokopališču. V Soči so ob njegovi smrti zapisali: „Pokojnik je bil znan kot izvrsten družabnik, vedno poln zdravega dovtipa in nedolžne šale.” Dobrih štirideset let po njegovi smrti so v časopisu Svetogorska kraljica objavili anekdoto, ki se je pripetila Ukmarju in kanalskemu kaplanu Jožefu Durjavi. “Začetkom junija sta šla na Paljevo obhajat sv. Kvirina (Krna ali Kurina). Nazaj grede sta prišla mimo lepe črešnje, ki je bila polna zrelega sadja in je bila lestev nanjo oprta. »Durjava, glej kako lepe črešnje!... In še lestev! Pojdiva na drevo in se pošteno najejva!« »Kaj se ti blede, duhovnika naj bi kradla?« »Kaj kradla, saj je od dobrih znancev in jaz bom že vse poravnal. Gre bolj za to, da si jih privoščiva ob samem viru, kakor za sadje. Le kar hitro na lestvico, ki si mlajši in lahko prideš više!« Durjava je res stopil na lestvo in se povzpel visoko v zelenordečo krošnjo visoke črešnje. Tedaj je vzel pre Anton lestvico od drevesa in začel na ves glas vpiti: »Ljudje božji, na pomoč! Tatje, tatje! Črešnje kradejo! Hitro, da ne zbežijo.« In res so pridrveli ljudje iz bližnjih hiš z metlami, vilami, palicami. »Kje je?« »Glejte ga, rad bi prišel doli, pa ne more!« Koliko smeha je bilo, ko so gledali Durjavo vsega osramočenega na drevesu, koliko, ko so to zgodbo povsod pravili.“
Viri in literatura:
Marušič, Branko: Ukmar Anton. Primorski slovenski biografski leksikon : Knj. 4: Tič-Žvanut, in Dodatek A-Ž (ur. Martin Jevnikar). Gorica : Goriška Mohorjeva družba, 1994, str. 111.
Kociančič, Štefan: Maria Cel nad Kanalom : kratek pregled zgodovine te kaplanije in božje poti od njenega vstanovlenja do sadanjega časa. Gorica: J. K. Seitz, 1853.
Melink, Branko: Marijino Celje nad Kanalom 2. Marijino Celje : Župnijski urad, 1995.
Soča, 21. 9. 1883, št. 38.
Soča, 1. 8. 1884, št. 31.
Soča, 22. 1. 1897, št. 4.
Svetogorska kraljica, 1. 8. 1939, št. 8.
Zgodnja danica, 14. 9. 1883, št. 37.
