Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov, je zbranim v prostorih horjulske knjižnice sprva predstavil svoje prve plezalne korake, ki jih je naredil kot najstnik, star petnajst let, in to na plezališču Turnc, ob vznožju domače Šmarne Gore. Kot mladenič je izredno rad prebiral gorsko literaturo in že takrat se mu je porajala drzna želja, da bi po Himalaji plezal tudi sam. Po nekaj plezalnih vzponih in opravljenih manj zahtevnejših odpravah se mu je ponudila priložnost, da je himalajsko znanje zajel s polno žlico. Predavatelj je opisoval poteke odprav, ki se jim je kar tridesetkrat pridružil, svoja doživljanja ob vzponih in sestopih, ki niso bila vselej lepa, pač pa mnogokrat težka, posebej ko je šlo za soočanje s samim seboj ali za smrti in izgube članov odprav, prijateljev. Vsa ta doživljanja so zbrana tudi v predstavitveni knjigi, pred tem pa so bila zapisana v prilogi enega od slovenskih dnevnih časopisov. V njih se najde tudi zapis, ki ga je z zbranimi delil tokrat, in sicer, da tisto, kar ga vedno znova vleče v gore in fascinira, so nosači oziroma šerpi, otroci domorodcev, ter neverjetna pestrost zemeljskih pasov. Prav zato kljub nekaj neuspešnim vzponom nikoli ni obupal, ampak vztrajal ter 10. maja 1989 šel preko sebe in svojih zmožnosti ter dosegel točko na Zemlji, ki sega najvišje v vesolje – Mount Everest. S to najvišjo goro sveta se je Grošelj srečaj še nekajkrat, saj je tja vodil tudi več različnih odprav. Njegova pripovedovanja so bila še toliko zanimivejša, saj so jih ves čas spremljale fantastične fotografije, prav posebne so bile tiste z Antarktike. Tja se je namreč odpravil, ker ga zanimajo vsa področja, ki so malo odmaknjena od normalnega, doseženega. Tam je prav vsak vrh, kamor so splezali, bil njihov, saj so bili na njem prvi. To je bila čudovita izkušnja, saj si prvi, kamorkoli splezaš. Proti koncu predavanja se je dotaknil še reševalne akcije Tomaža Humarja, ko je iz hiše koordiniral in urejal celoten potek in reševanje, ki se je takrat za Humarja končalo srečno. Viki Grošelj je večer zaključil z mislijo in vprašanjem, ki si ga pogosto zastavlja sam oziroma mu ga zastavijo drugi in to je, kaj je tisto, kar ga kljub mnogim žalostnim zgodbam in strahovom, da se z gore sploh ne vrne, vedno znova vleče tja gor? Njegov odgovor je bil preprost, a za mnoge, ki imamo radi trdna tla pod nogami, nerazumljiv. Dejal je: "Tam gor ves človeški napuh zbledi in človek se zelo dobro zave svoje majhnosti; tamkajšnji ljudje, domorodci, so tako skromni in preprosti, srečanja z njimi so zares pristna; najbolj od vsega pa me vleče čudo narave, ki je neverjetni umetnik, saj nam slika nepozabne podobe."